Okno v sobi se mi je zavesilo in poševno stalo na steni. Zdelo se mi je, da me nekaj sprašuje skoz skrivne smisle, skoz neskončne hodnike, skoz okno v drugi razsvetljeni izbi. Okno je nabreklo in posalo luna. Bilo je nabodkano okno z mojimi pogledi in tipi, skoz katere sem uhajala jaz. Na oknu je viselo poševno srce. Sanjski duh ga je razvajal v razkošju čutne sile. V majhni srajčki je pripelezal iz svoje postelje in igrala je glasba - nočni nokturno. Luna je svojo svinčeno kroglo postavila predme. Ulica zunaj je bila tesna in revna, vsa okna so bila postrani vegasta, vse hiše so bile postarane in jaz sem bila sama topla in rosna. Doživljala sem svojo resničnost. ...o0o...
#Poezija
Okno

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Igra dveh
