Čas hrepenenja

Drsa luna z violino po mojih laseh iz daljave pojoča srebrnino noči in zapušča posvečena znamenja, vonj medenega glasu, ki ga je naložila čebela mojega srca in ga položila v panj moje duše. Noč se brezobzirno pretaka skoz moje sanje in hoče priklicati v spomin slap besed in podob, ki padajo skoz čas hrepenenja. Plazijo se želje okrog mene kakor raztresene drobtinice, da veter nahrani lačno ptico. Pozlačeno zidovje sobe in svilena tla ječe mojega bivališča brez oken in vrat, ni moglo zapustiti teme, ko sem prosila za požirek svetlobe. In jaz sem dočakala jutro iščočega miru v svetlem dnevu, ko se je razcvetela luč ljubezni v meni in ptica je odletela z mojo rožo v nebo. ...o0o...