V vetru luč trepeta in cekine sončnega socvetja polega v ikre površine morij, ki valovijo svoj nemir v neprekosljivih oblikah sprememb. Jaz, drobni pesek svoje minljivosti čakam v tišinah in se počasi premikam skoz zemljevide svoje usode, z jutrom na obrazu in temo v duši, saj še niso prodrli vame vsi drobci svetlobe, ki so mi bili namenjeni. O, Bog, koliko kruha in spomina mi je vrženo z višin, z daljnjih zvezd in vendar nenasitna delim nemir s šumečim vetrom tvojih obljub. Tavam izžejana ob tvojih velikih vodah in hodim po sledovih tvojih stopinj. Stopam po kamenju spečih snovi in se ob tem dotikam trav, ki odklanjajo sorodstvo z mano in živijo tiho in neslišno v območju vetra. V semenih imajo zapisano drugačno sporočilo, kot je zapisano v meni in vendar niso z drugega sveta. Okužene so z žejo po luči in s svojo slastjo v listih zelenih. Iščem sebe med makom in žitom in vsakič znova se najdem na drugem kraju sredi zelenih las, na drugi stranpoti svojega življenja. ...o0o...
#Poezija
Žeja po luči
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Upam ,da ni odveč,če napišem ,da mi je pesem všeč.Da sem jo lahko prebral, sem se moral nekako umiriti,ko pa sem jo že enkrat prebral, mi je tudi sama vrnila nekaj miru.
Tatjana,ali bo vprašanje ,kdaj je ta pesem nastala odveč.
lp.
Dragi Jaka,
vse moje pesmi nastajajo sproti. Pozitivke me s svojo pozitivno energijo motivirajo in navdahnejo. Je pa res, da jih imam kar veliko neobjavljenih v svojem arhivu. Se mi pa ne zdijo tako sveže, da bi jih pošiljala v objavo, razen redkih izjem. Me veseli, da te je pesem notranje pomirila. Hvala za tvoj komentar.
Lep pozdrav tebi, Jaka
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Kiparjem spominov
