Čudež življenja

Sonce je dobilo krila, v zraku valovijo žarki in zlat pajčolan kiti nebo. V zemlji je ohlajena luč in skoz ptico vzdrhti trenutek. V žari spi pepel. Ko se težkih sanj naužije dušeč sivino v sebi klije in klije drobni trs, ki se po prsti razrašča. V staro pustolovščino je uprl pogled. Se prižiga v predsrčju ogenj, žveči plamen rožo in pije mlačen dež. Iz drobcev prahu tke življenje za določen čas. Seme v zatisnujenih očeh skali sedlo razuma in skoz odprtine kože se v gube razraste. Bog ustvarja vezenino za zvonenje, ki ji posodi življenje. Razgrne ji pota hoje in duha, veselje in breme obenem, sobane polne govorice, zakon lepotnih pojavov s cvetličnimi venci in obrise podob v vrtincih zelenega skoz repate okončine in kosti z obrežji tkiva, kapelo duše sredi templja s perutmi davnega spomina. Kleše in kleše v alabaster lica, vteleša zarjo v dih peruti. Gnete telo. Zakonitost moči v makove cvetove požene, da vzbrstijo. S plavutmi zaplava in začuti vonj življenja, namig razkošne svetlobe, čez pripeke z osončij naključja, ki ga ljubim, uživam in častim. Nastaja človek, v podaljšku jutra vesolja. Orinil je samotni čoln skoz zavetišče ljubezni, v skrivnost in čudež življenja. ...o0o...