Upanje srca

Čakala sem na kamnu južni veter in senca je samevala čez jutro z dotiki monotonije dneva. Ustoličena med sanjami sem se krhala in drhtenje sokov mojih misli je sprejemalo vase drzne upe ljubkovanja odseljenega trenutka zdaj. Zaman so utrinki iskali angela v meni, zavetje zatišja v razredčnem času. Bila sem upognjena strast. Bila sem dotik za hrbet skritih dlani. Minute so izgubljale svoj pomen, v njih posušena dejanja divje rože med listi na steblu utripajočega srca. Nezlomljivo bitje je utripalo v meni, v njem nenaseljeni prostor je v vztrajnem plamenu gorel v obzorje, do obronkov sončne luči. Izgorevala je želja, ki rine v ljubezen tja gor, kjer leti zasanjan galeb in v belini vrenja krvi potaplja svoje ptičje letenje. V kamnu kamen in razsuti prah. Od mojih dihov zlizan rob površine použiva žarek svetlobe v sebe. Nenasitna slanost v kristalih je okrasila uhane valovanja in vzdihe v zgoščenem pljuskanju morja in odplavljanju pene med alge in travo. Slišim tvoje stopinje, da prihajaš. O moja luč, obrni se k meni, da me nadgradiš z roko prijatelja. Iz knjige so mi popadale vse marjetice in odtrgani lističi igre so se ustavili ob mojih besedah: \"Izpolnjeno upanje srca\". ...o0o...