Nerojeni

Videla sem svetlobo z mnogimi bitji in slutila ljudi, ki jih niso sklenili roditi. Gole in osamljene otroke sem videla. Videla sem nemočne otroke. Otroke, ki jim nebo ni bilo naklonjeno. Otroke z izgubljeno sledjo življenja. Otroke, ki so prišli umirat v človeško telo. Preveč oblakov je na nebu, ki se ne znajo smehljati in prepustiti soncu svoj čas. Videla sem breztelesne otroke, nevtelešena dihanja, neizrečene želje in ljubezen. Vonj po plenicah in srajčkah je izginil v neodžejani ljubezni, prvinski ljubezni matere. Grenka raztopina jim je uničila čas. Odhajajo v krvavo seme pozabe. Trepetajo v predporodnih urah ostrih škarij in krčevite bolečine. Nato dužuje kri. Človek pada v praznino, med počrnele srage našega križa, ki kljubujejo razodeti resnici o človeški ljubezni. Stopila sem v bivališče nikogaršnjih ljudi, v naselja brez gibanja, v naselja brez glasu živih bitij. Pogreznila sem noge v luskine molka. Razdelila sem srce. Na tisoče koščkov. Sredi razkošja z velikimi sobanami sem obstala. V njih se je posušila zelena dolina in v ogledalu človeške podobe so njeni listi oveneli. V njem je odsevala odlomljena veja. Spomin na tiso, kar se je zlomilo v človeku. Z okrutno nevero v duši in neopredeljenimi učinki vetrovnega dne sem obležala na sipinah svojega umevanja. Otroci mi niso šli iz spomina. Nerojeno bitje sem odložila v herbarij človeštva, med uganke vesti. ...o0o...