Sončnica

Uboga sončnica njej so dnevi svetlobe med listi razpršeni postali breme. Sončnica je kot čebela med zbirala svetlobo vse dni in si cvetne liste pozlatila, s težo luči sebe obložila. Ne ve več kaj bi z njo. Žarela je vse do trenutka, ko v njenem zelenem telesu se je teme glas oglasil. V eni sami molčeči noči je vso svetlobo s sebe izgubila. Nikogar ni bilo v bližini, ki bi jih razkril skrivnost, da vstopa v čarovni krog, v tišino ljubezni svoje. ...o0o...