Nasmeh

Nasmeh zmaguje nad onemoglostjo duše, ki se je v zavetju počitka oddahnila s svojo goloto. Lestence ujetega počutja v past umika neodločenosti je prižgalo sramežljivost sevanja v vitražah skoz časovne prostornine neprehojenih prostranstev, priprtih z vekami raztelešenih rosnih vodnjakov. Iskrenju beline v priklon in parpurno zelenemu nihanju se udajajo ustnice nad našobljenostijo vegaste notrine za predujem odrešitve. Vezaj ščemi nad vrstičjem povezav pretrgane besede z neslišnostjo pogleda v razperilnih kleščah ustnic Mone Lize. Obračunavajo se pogledi z nasmehom za ohranjanje svobode in lepotne odmaknjenosti. Skrivnostni nasmeh ni podlegel ukrivljenim zarezam poljubov na rob Lizinega oblačila. Vročica njenih lic apelira na inteligenco! Črnoljici, grčici v medokvirju sta odmežikali fluorescentno zadrego resignacije. Senzacija obraza v pretrganem odnosu kljubuje mitologiji vsakdanjosti. Rdeča konjenica vihra z vetrom čutnosti in z velikimi skoki podira ograje zavrtih volkov. Prešuštujoči veter je razviharil prapore in krinoline na površinah ognjavode. Duša se podaja iz svetovnega bojišča priučene simbolike iz kaosa v kozmost lepote, iz zmede na tir, iz telesodelstva v um, iz odsotnosti v polnost nasmeha, v odrešilni zaveslaj prisanjanosti. Nasmeh, oh, to večno orožje! ...o0o...