Nov človek

Zavit v preroško oblačilo duha in zvoke svojega davnega odmeva z nogami tistih, ki pridejo nekoč s sorodno tvarino apnenca v sebi, s skrivnostjo in ranami naše kože in porušenimi oltarji naših laži, dvignjenimi ruševinami iz sebe, pogašenimi ognji naših strasti in sledmi naših dejanj, brez sledi od bežanja in sledenja, z iztegnjenimi rokami navzgor ob plapolanju belih rjuh preteklosti, s suhimi jezeri naših solz v svojih očeh, s krožečimi tujimi lasmi okrog svoje glave, s tujimi skuštranimi mislimi vse naokrog, z dihanjem, ki je že zdavnaj onemelo - tedaj bo nastopil čas, ko bo iz rudnin zrahljane zemlje izstopila noga prihodnosti in glas nad njo bo spregovoril s hrepenenjem po enosti in ljubezni, kleče pred vrati obupanega Boga. Človek je istisnil bes iz svojih prs ves prestreljen skoz srce in spomin, izžejan od hoje skoz puščavo, navznoter obrnjen s svojo zgodovino, polno kaščo izumov in kontaminirane hrane ob sebi, morda tudi s polno hišo kloniranih otrok s krajšim življenjem kot je bilo tvoje, z orumenelim odpadajočim zelenjem, ki označuje stisko narave, s preluknjanim ozračjem neba in z ljudmi ki hodijo po hodnikih ob velblodih in vrtajo luknje v vprašanja stoletij in satje čebel, ki so nekoč izumrle na cvetu mladosti. Izpahnili so planet iz orbite ljudje, ki jih več ni, ljudem, ki so. Prestali so neuresničene šume zelenja in mučeništvo njihovih duš je potovalo skoz kraljestvo tehnike in izumov za dobrobit strdkov časa, za dim in prah prihodnosti. Ti, moj dragi, ki si vse življenje imel opravka z enotami preštevanja let, ti, ki za svojim hrbtom še slišim glasove tvojih besed, vse kar si govoril in napovedal, da se bo po zaporedju stoletij in tisočletij, ki še niso nastopila, zgodilo, ti ki si znal le prerokovati, povej, kdaj se bo rodil nov človek s sedežem razuma v srcu, ki ne bo več tebi tako podoben. ...o0o...