Spev morju

O morje, bisernica mojega srca, zamaknjena sem v poletno mehkobo modrine in lahkotno vstopam v vezenino tvoje ljubezni. Sem tvoj navdih, hrepenenje in darovanje predživljenju. V zatišju dovršenosti sem del tvoje neskončnosti, kaplja skritih solza, zapriseženih večnosti bivanja v tebi. O morje, bisernica moje duše, nadčasnost v mesečini srebrnega dneva, kri zemlje v plenicah oceanov nihanja, zbranost preobotavljivega miru v bolečini, govorica vedrine in razpljusk olajšanja, združevanje sedanjosti v naročju prvotnosti, razpetost med prvine kristalov v rojevanju bivanja. V naročju valovanja uporne vabljivosti mi ohranjaš čezmernost dobrotljivosti, navzočnost nenehnega dajanja v prenaglašenem utripanju iker in v nepojasnjenem večnem gibanju mi predeš zaračarne obljube ljubezni. Tavam po celičju pragozda tvojega dna, skoz neprehodne skrivnosti. Odpočijem si v tvoji zibeli zbranih smehljajev in ti mi razodevaš spokojnost in prazničnost najinih pomenkov in starožitja. O morje, bisernica mojega olajšanja, ljubim tvoj mir in zavetje svoje duše. V rokah držim pesmarico najinih občutij. Tvoje trpljenje in slast, o morje, šumi najino himno življenja. Pod razmočenim soncem se utaplja večer. Pastrorale školjk zlatijo tišine modrookih brazd in ti preženeš nemir in viharje grmenja, s svojih gub odložiš napljuskane pene. Izhlapevaš bolečino odvržene sle v breztežno odzvočnost naukrotljivosti zoglenelih in okamenelih glasov sonca, z zlato svetlobo na svojih licih napajaš dušo s svojo ljubeznijo in mirom. Izrute korenine koral krvavijo. Pogumno v strastnem objemu globin plapolajo zastave v širočino nepreštetih svobod in zmagoslavij. Plima izriva votel dan na površje svojih vlaken in preplavlja vzburjenje najinega obličja. Ob svetilniku pribitih rok je križana v širjave razpeta upognjenost starke. Med opuščenimi čolni na ostrinah čeri podnočja slutim puščobovanje ledenih vetrov, negotovost galebov, trepetanje nožic in klecanje skalnih grebenov. Ljubim tvojo ujetost v ožino zime, drget in prostore zatišja tisočerih tvojih obrazov. Iz razrezanih grap in samotnih dolin nezaznavno odtekajo vode zelene in ljudje hitimo k tebi, o morje, s koščki Istre v prsti in znoju iz te oljčne, šavrinske dežele, ki je z ljubeznijo priklenjena nate. O morje, Hadrijansko, ljubim te, potopljena v tvojo modrino sončne ljubezni. ...o0o...