Ob vodi

Nad vodo strmim v tolmun, v žuborenje svoje podobe, v metulje svoje domišlije, v svetlobo svojih misli, ki jih lesk notranje zarje preliva. Sedim ob kamniti stopnici ob vodi, omamljena od zanosa in obnavljanja navdiha. Žarki razsvetljujejo nasmeh in prižigajo razpršene svetlobne žarke, ki me dosegajo in mi preplavljajo dušo, se vame potapljajo in v meni oživljajo. Vabijo me vase in me sprejemajo s silnim šumenjem, z ognjem ožgano in zaznamovano, s pepelom posipano in očiščeno, od nemira pomirjeno, s slutnjo, ki napolnjuje upanje majhnih stvari, ki šepetajo na pomlajen način, z dušo otroka in znova poženejo zelene bilke upov v zemlji razbrazdani od dežja, kakor sprejete slasti zapisanih besed, ki skozi uho šivanke odtekajo v počasi rastoče zaupanje tebe.