Sreča je lepa, pa je ne vidimo, a jo čutimo, lahko jo poklonimo ali dobimo, lahko jo živimo. Lahko jo imamo in z razdajanjem pomnožimo. Če je nimamo, je ne moremo dati, ne moremo je živeti, ne moremo po njo kam iti, ne moremo je za denar kupiti. Pride sama, ko smo pripravljeni, ko odpremo srce in pustimo, da nas dotakne sam Božji glas. Kako bo glas prišel? Kakšen ton bo imel? Čakajmo potrpežljivo in hrepeneče, v tišini in miru, v želji in zaupanju, v občutenju sreče. Vedeli bomo, da je tu, v nas in okoli nas. Čutili in slišali ga bomo, Zavedali se ga in ga prepoznali.
#Poezija
Glas sreče
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Sreča ima jako obilo obrazov...ene toliko, kolikor je nas. In, ja, za koga je mogoče tudi kupljiva. In dejati, da to pa ni prava sreča...hm... Tudi vatlov, s katerimi jo merimo, je ene toliko, kot nas. In vsak vatel je pravi...za merilca. Najbrž.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ko...
