Nadrealistična noč

Sedim na obcestnem braniku, na medbrežju ob morju. Za menoj cesta. Avtomobili drve mimo. Noč je počasnejša od hitenja mimoidočih. Mrak je omahnil v dremež noči. Dolgo sem sedela na obali, da bi videla svoj sanjski otok. Poslušala sem pljuskanje valov in se spopadala z mislijo, ki zahteva, da ji verjamem. Noč ni nobena ovira za molk srca. Skrivanje po labirintih navznoter, iskanje upov po majhnih prostorih je opravilo poletne noči. Od nekdaj se morje zajeda vanje z glasom pohotnih siren. V globinah duše se zrcali vstopanje morja v njegovih očeh. Hladna tema zdrsne po mojem hrbtu in se skotali po gmotah naplavljene trave. Ob spolzkem skalovju morje obstane, se izlije iz prostora očesnih jamic in ponikne svojo brezčasnost vase. Plima razgali vsoto vseh globinskih tišin in se na sipinah sončnih stopinj izjoče v naročje s pozlačenim robom dlani. Pretežni del mene zapusti kraj. Navdih išče govorico zvezd, izjemnost razkošne noči. Vzpenjam se v višja nadstropja. Vzpenjam se vse višje in višje z nogami popotnice navzgor. Morje povzdigne glas v besedolomno dokončnost bivanja. Na površje splavajo oči meduze. Ničesar ne vidim, v kar sem verjala. Svoj otok sem le sanjala in ga zaman iskala s strmljenjem v daljave ob valovanju večnega čakanja. Bila je posebna noč, ki je ne bom pozabila zaradi dotikov morja ob moje srce. ...o0o...