Vse kar imam ti dam, ne da bi vedel s kolikšno srčnostjo ti podarjam svoje misli, ti podarjam stisk roke in iskrenost svoje duše, ki drhti v pisavah s semenjem obložena in teši samost razmišljanja - tisto neumno odsotnost, tisto mogočno skalo, ki diha. Zaznavam barve zvoka glasbila, glasove v sozvočju in harmoniji zorenja mandeljevih cvetov v razkošnem kraljestvu beline. Rojevajo in zlagajo se besede, ki se zlivajo v reko življenja. Slepe apnene sveče so okrog, vsepovsod so oporečniki sreče in navrženi mrtvi dnevi med ostrim bodičevjem, ki sprejemajo preproste žarke in malčen dež, namenjen listju v rušah. Razcefrane cikcakaste zvezde so me z zvijačo zvabile v temo, odkoder občudujem njihov nočni utrip in ob strmljenju v nebo sem dojela, da je njihova ljubezen čakala name in na tisto majceno čustvo, vpeto v neskončne daljave, združeno z drevesnimi krošnjami z belimi obrazi pomladi, ki s prekipevajočo svežino nasmeha strmijo v zvezdni nokturno. S polzastrtimi očmi in občutjem bližine sijoče svetlobe izza hišnega praga sprejemam zatišno šepetanje iz neskončnosti in upočasnitve dokončnega v meni in tebi. ...o0o...
#Poezija
Prijatelju
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Prijatelju,
samo prijateljstvo se kaže kot velika moč. Žetev nekega obdobja lahko izžareva popolnost misli in čutenja in se vrača s svojimi besedami in čutenjem na področje, ki je bližnje notranji resnici. Človek obstane zamišljen ob uganki čemu toliko besed in zvokov, čemu večno iskanje neskončnega čoveka v prijatelju. Prijateljstvo ima to prednost, da te povezuje s pramočmi in prabitjo tvojega bivanja. Po svoje je sugestivno in hipnotično čustvo, ki v impulzivnih verzih oblikuje pomembnejše simbole, ki oživijo v poeziji bivanja. Vse prvine čustev oživijo v pesmi kot mitične podobe, ki v svoji mladosti še niso bile izsanjane. Prijateljstvo te vedno nagovori. Ko ga občutiš, obhajaš neko posebno angažiranost, ki ti dvigne tvoj pragmatični optimizem v prebujenje življenja k prvinski zori, ki vstaja sredi rosnega jutra z obeti lepega sončnega dne.
Tatjana
V prepletanju hrepeneče hvaležnega diha
V približevanju in oddaljevanju,
val šumečega morja,
premetava najine misli
sem in tja,
peščena obala,
preoblikovanih otrških spominov,
jih hvaležno sprejema,
in ustvarja davno pozabljen
vzorec popolnega mozaika,
v prepletanju hrepeneče hvaležnega diha. :)
p.s. en jutranji navdih za mojo prijateljico Tatjano :)
---
stojči
Premetavanje misli sem in tja,
ocean jih je, veliko neizmerno morje,
ki resnično ni ustvarjeno,
da bi ljubilo samo sebe.
Z valovi podira zgrajene pregrade,
usmerjen v sanje ali urinke svetlobe,
s pogledi iz svoje ledene duše navzgor,
morda k zlatim krogom zvezd.
Kateri val bi na to lahko odgovoril,
ko pa je vsak val zase tako nepredvidljiv.
Morda tisti, ki je najbolj brezupno sanjaril!
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Najčarobnejša energija vseh energij
