Pustolovščina mišljenja

Noč in dan spoznavam svet. Kaj in koga v njem? Podnevi berem. Pišem. V noč razmišljam: kaj srce je, kaj sporoča duša. Brez vej oklešček sem. Ne morem kriliti z rokami, ne morem stopati naprej, na istem mestu sem. Čakam ob vozu, ob prigrabku stebel pigmejsko samogiben člen, ustvarjen za raščo novih vej, med razsipavanjem nabreklih zrn v grod. Desnica se vključi v igro hlastanja plodov, z mečkanjem gibov v mimičnih trezljajih zmletja žuželk neznanih. Misel pokoplje misel, ko norost preneha biti misel. Jasnovidnost znotraj pojmov Panaceje duš ali kvintesence ? Hvaljen bodi Gospod, ker si misel čudovito zmlel. Razstavil, sestavil in jo ustavil na strmini, zložil človeka med dožete snope retuširanih podob po zamisli tvoji, ki so nehale biti misel, prenehale so biti Apologija Sokrata po Platonu. V glavi so premleta razbuhnjena zrna, zložena na razpredelnice, na prenosne pomnilniške medije za sejem vzorcev misli v kodah kibernetike, mimo pomanjšanega človeka na razstavi bornih duš. Razprodaja enot časovnih v smogovoru molekul, kjer z zračno ladjo brez pristana prek ledin zapelje misel v praznino, kjer ne more več leteti silf. V pavjanovo podobarstvo vodenoglavca se testo zakvasi. Ugnezdenje tujka v glavi, grudih, če ni obzorje odra sinje, utelešenje mišljenja v mišljenju, upanja v čutilih - vidu, sluhu, tipu, spoznavanje sveta skoz lasten svet. Utelešenje mišljenja v gledališču lastnega življenja, večna igra tujcev in gledalca v lastnem ogledalu; skoz leče vseh zaznav iz pravljic: "Tisoč in ena noč" bežim, bežim iz prabiti svoje biti med kulisje odrov, pantonimo klovnov, da še kakšen gib duha zaznam. ...o0o...