Rojeno iz morske svetlobe

Moje preteklo zeleno življenje je leglo v zdajšnje človeško telo, da si duša v temi spočije svoje spomine. Predramlja se po poteh svojega dihanja in objemanja s svetlobno tančico glasu. Ožarjeno z belino in vonjem šmarnice je vstopilo s svojim perscem na morski val. Potaplja se navzdol, ujeto med kristale, ki dišijo po ribah. Znova izvrženo na plitvino vodne gladine srka vase modrino obzorja in jadikuje stare prošnje ob mokre skale. Veter se zaganja v gmote vode in otožno ozračje, kjer se suši morska trava in pena, kakor po podvodnem neurju srca je vse zmedeno in strastno, razdeljeno v prvinah mehke rasti in nekdanjega cvetnega vonja. S potopljenimi udi srce ubija zeleno smrt, potopljeno s trstičjem v ledenih vodah. Sluti rešeno oprsje človeške luči v ledenih galerijah Antarktike s predstavo o velikem mraku. Z navzočnostjo belih peščin se znova preraja šumenje in bojevito semenje iz kali, ki vzdiguje svojo lupino v rast, kakor rojstvo iz morske svetlobe, je čist glas z obrazom na topli peščini, ki v brezčasju plete vlakno življenja. ...o0o...