Rojstvo

Jokala sem in solze so skozi nebesno prostranstvo tekle tja, kamor sem odhajala. Zavest mi je govorila, vem, da moram tja, moram, da opravim svojo nalogo. Nosi me angel miru, nosi v svojem naročju. Še se počutim varno in srečno. Položi me v zibelko, v materino zibelko pod srcem. Angel odhaja, čeprav še čutim njegovo prisotnost. Znašla sem se v zibelki, varni, a sovražni in zajokala sem v svet, ki mi je bil tuj in preklet in vedela sem, zakaj sem tu. Diham in prosim Gospoda naj se vrnem, ko me življenje biča, ko bijem svoj neusmiljeni boj. Ko moje srce hrepeni po čistosti, na katero niti um ni pozabil. Moram, vem, da moram opraviti to nalogo. Vem, da moram očistiti dušo in srce, zmot in teme, saj bom le tako lahko našla pot nazaj k tebi, Gospod. Ne jokam več, ne bojim se več, zaupam in z okrvavljenim srcem se vračam tja, od koder me je pospremil in me čuval moj angel. V spremstvu angela sem našla tebe, Jezus, ki si moj odnik in moja luč. Korak za korakom se vračam tja, tja v luč, od koder sem prišla. Milka