NJIHOVO IN MOJE Njihove oči niso steklene, le v mojem srepenju so se jim je zasteklili pogledi. Njihovi obrazi niso maske, le v moji brezobraznosti so izgubili izraze. Njihova telesa niso neživa, le v moji otrplosti so izgubila življenje. Njihove besede niso brez smisla, le v mojem molku so izzvenela absurdno. Njihova ljubezen ni brez globine, le v moji praznini je utonila. NE TAM Ne v teh temninah, ko noč, ki je slepa, rovari po glavi in uniči vse, kar si podnevu s trudom ustvari… Ne v teh svetlobah, ko sonce, ki vidi, obsveti nered in pošlje zavest kot smetarja pogledat kje so se zamašili kanali… Ne v teh stvareh, ko telo, ki z njimi živi in v njih išče opore, ko tulijo: Ti nisi mi, najprej pogini!… Ne v teh ljudeh, ko duši, ki ljubi, ne pustijo ljubiti in se mora zato z vetrovi med zvezde od njih odtujiti… Ne kje drugje, ko ti, ki iščeš, ne boš našel in si sprijaznjeno reci: Jaz nisem ti!.. in se pahni od sebe. POGLED Ko sem jo pogledal je rekla kaj je narobe ? in odtlej sem vedel da je v enem pogledu lahko skrita tako velika razlika kot je razlika med prav in narobe.
#Zgodbe iz sebe
Pogledi
Skupnost Pozitivk
Komentarji
4razlika med prav in narobe je bolezen duha
V eni od prvotnih verzij pesmi je bila to razlika med gledanjem in z očmi in glednjem s srcem. Ker pa je bilo to za takratne moje estetske kritirije preveč kičasto, sem pesem očitno očistu in izrazno minimaliziral. Zgleda da za današnje pojme malo preveč.
Seveda tudi znotraj tako zožanega konteksta pogled lahko ostaja predmet medicinske diagnostike, pri čemer pa je diagnoza zdavo/bolno odvisna predvsem od zornega kota diagnostičarja in ne toliko od same narave pogleda.
:) pohvala titud,
si boljši pesnik,
kot filozof :)
---
stojči
Jeba je v tem, da so tele refleksije pesniški poskusi na razrešitu v bistvu filozofskega vprašanja delitve subjekt-objekt. Stari so ene 20 let, po tem času sem jih izkustveno razreševal ne da bi jih skušal filozofsko al pa literano pokrivat. Je dobro, da tega na tem področju nisem preveč intenzivno počel, ker se mi zdi, da čas ki prihaja, to kar sam dela zame. Post-modernistična filozofija pa umetnost namreč razmerja subjekt-objekt ne obranavata več tako po kartezijasnko ločeno/neprehodno kot sem ju jest v svojem mladostnem (narcisoidnem) filozofsko-literarnem obdobju, v katerem se reflektira izkušnja brezupne zaciklanosti. Novodobno prehodnost med subjektom in objektom je mehkejša in vzajemna, je objekt naredila za subjekt in obratno.
Tko da ni panike, stojči: če se muhamed ne potrudi na goro, pride pa gora k muhamedu.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Intervju »naključij«
