Beložarni dan

Zasnutek zarje zre v beložarni dan, razpljuskne budniški privid besede. Tisočsvetna luč domore vid. Osmeli se, vpije igro vetra čez bežišče magme. V rožnici se zgrbi rikša in zadahne. Drobljivi prodnik se skotali v navečerje in razkraplja domoljen blagoslov svetličic, ki zadihano hitijo, utrnjene v naključni molk. Okobaljen Pegaz oskrda zatohlino v kamnu, konjska plašnica na tleh prebičana leži, usiha dvoje velikih zlepljenih oči. Se gomili kalež, v gomili bol odleže. Odzveneli glas rasti v stuljen list strmoli, strmoli v sprutanju napona z jato lastovk, ki sprhneva v zaup neba - praum v kresilni kamen diha pepelenje. ...o0o... Piše: Tatjana Malec