Luč

Zraslo je visoko drevo, s poševno senco, ki je padala name in bližnji breg. Toliko svetlobe je bilo v njem, toliko vonjav so izpuhtevali sadeži in toliko listov se je raztrosilo po zemlji, da sem se zamislila od kod ta znamenja. Dobro jutro Avrora! V krošnji vidim kristale mnogih pomenov, kožo mi je orosil dež z obredjem pomilostitve vzrokov trpljenja in odpuščanja ukazom. Dež se je zjokal nad negibnostjo korenin, prepredenih z mrežami skrivnosti živega očesa v nenaseljenih votlinah tišine gorečih križev. Občutim sočutje ob zamirajočem počitku narave in nekdaj bom tudi jaz legla v tesnobo njenega telesa, med bolečino kamna, vode in človeške kože, v bližino zvonov in belih orošenih vencev, raztegnjenih med nagrobne plošče, ob okorne oporočne pisave imen ob robovih vstajenja, ki bodo medlo svetlikali spomine. Spoznala sem luč, ki izgoreva življenje, zelena vlakna porumenevajo in se spreminjajo v odmrle trakove odrešenja. Dan se nezlomljivo brani teme in betežne žalosti krhke noči, ki opominja z ozko rezino lunine svetlobe na nebu in izvaja oddaljene ukaze in daritveni dim. Strah me je bičev, ki bodo pokali koščeni skoz spremenjene, razširjene žgoče rane rudnin. Priznam, čutim nekaj človeške tesnobe ob mokrih zidovih svojega telesa. Čutim mimohod misli, ki navznoter govorijo in moja skrb se plazi po zapuščenih vejah, ki boječe srkajo sokove iz dojk matere zemlje in se nemirne oprijemljejo zračnih gmot in luči. Čutim blato pod nogami in svoje počelo, ki me zapušča na okopih in grebenih neznank z grenkim pelinom v ustih in odtekanjem ur. Spremlja me to neprestano praženje človeškega duha, zaradi moje upornosti in vztrajnosti neba na sveti način. Iz luči zdavnaj ustvarjenih horizontov sem, ne poznam jih in ne vem kako so nastali in vendar oživljajo dihanje vsega živega, božajoči z mehkimi dlanmi luči, s tkanino nabranega jutra do žgoče izsušitve. To žgoče izsušeno počasno dihanje v neurejenem ritmu, z vznemirljivim dopovedovanjem Stvarnika, ki spremlja sopenje, notranji jok in bolečino, ponavljajočo se v slehernem drobcu živega bitja z opominjanjem iz pratemnine, še v nas bivajoče, se poigrava z lučjo na prostornini ploščadi vesolja. In tej luči dolgujemo naše hvaležnost, da živimo v njenem neskončnem naurju gibanja. ...o0o...