Kako lepo bi bilo,
ko bi izba
izdihovala vonj
iz krušne peči,
kakor diha mati,
ko prižema otroke
k žerjavici svojih prsi.
V prgišču prhavke
v domačiji
je nekoč žarel nasmeh
in obvisel
na okrižju
ob brezvetrju
šipkovega grma.
Izbe
so razdišale
starožitni
prvinski vonj.
Samorodni ogenj
se vrača v spomin
in dogoreva
v starodavni plamen.
Beli cvetovi
dozorevajo
v kaplje krvi
in dežijo
v volhkost drobtinic
razkrehnjenega
kruha.
V žalni obleki
prezeblih sten
domačije
rosi oko
čez svodovje
dimnega tančičja.
Čakam
na svetlobo
materinega nasmeha
nekdanjih dni.
...o0o...
Napisala: Tatjana Malec
#Misli in zgodbe
Kruh
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ne govori dobro o njem šele ob njegovem grobu
