Če takole prisluhneš ljudem, ki se pogovarjajo na cesti, v službi ali v gostilni, dobiš vtis, da je večina ljudi slabih. Če nato teden dni hodiš na pogrebe in bereš osmrtnice in članke o umrlih, bi si lahko mislil, da slabih ljudi sploh ni, da so vsi očetje in matere idealni in da obstajajo samo srčno dobri, ljubeči in skrbni zakonci. Nisem še videl osmrtnice, kjer bi pisalo: »To je bil cepec!« ali »Bila je ničvredna mrha!« Iz osmrtnic se lahko dosti naučimo, na primer: Ne hrani pohvalnih besed šele za pogreb! Phil Bosmans Rože sreče moraš saditi sam
#Misli in zgodbe
Ne govori dobro o njem šele ob njegovem grobu
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ravnodušnost
Komentarji
2 komentarja
Vsak človek, ki priznava posmrtno življenje, razširja svoj \"zdaj\" tudi onkraj telesne smrti. Zdaj mu odpira pot v vekotrajnost. Na črti minljivosti se \"zdaj\" razširja na vse menjave časa. Anton Ašker pravi: \"večno čem živeti\". Zato po smrti o človeku ne rečemo nič slabega, saj smo sprejeli to njegovo željo \"zdaj\" le v dobrem pomenu. Le kdo bi po smrti hotel živeti v slabem pomenu. Po smrti ljubljene osebe se radi z njo na grobu pogovarjamo, jo občutimo ob sebi, jo sprašujemo kako ji gre na drugem svetu, se ji opravičujemo, če smo jo kdaj užalili ali ji storili kaj hudega. Pisatelji in pesniki ne pišemo samo za življenje, temveč tudi za po smrti, saj bodo naše besede živele tudi ko nas ne bo več. Človek verjame, da bo življenje po smrti lepše. Človek s smrtjo doseže zrelost in polnost svojega življenja in vsi ljudje to spoštujemo. Zato imamo svoj pozitiven odnos do mrtvih, nikoli se ne bomo hoteli spominiti napak mrtvih, ko so še živeli. O njih vse samo najlepše. Umrli so kot zrel sad, ki pade z drevesa, ne da bi ga mogli še stresati. Tisti pa, ki umre mlad še nima uresničenih in izpolnjenih želja, je nedolžen in je umrl kot angel. V vsakem primeru se tolažimo z mislijo, da je človek s smrtjo dosegel dopolnitev
in vrhunec življenja. S to poponostjo nam ostaja v spominu. Zato ima smrt vselej Jezusovo glavo.
Doris
Otroci se hranijo z mlekom, kruhom in pohvalami. Pohvalo vedno doživljamo samozavestno in notranje dejavno. Človekova dobra lastnost je, da zna prenesti tudi uspeh drugega in ga pohvaliti. Pohvala zmore odkrivati smisle in pomene notranje rasti tistega, ki je pohvaljen. Človek porabniške družba žal, zna samo tekmovati, le redko pa zna opaziti bližnjega, ki je boljši od njega in vreden pohvale. Pohvala tistega, ki si to zasluži predstavlja vrednoto človekove osebnosti, ki to zmore storiti brez zavisti.
Doris