Srce hoče biti smreka

Srce hoče biti smreka, visoko rasla smreka v višine do neba, zeleno dišeča deklica z velikimi stopali v koreninah, ki preskočijo skalovje in ji prinesejo v naročje gnezda ptic z vseh strani. Srce hoče biti smreka, smreka pojoča med vršaci v vetru, kjer ptice pojo svojo pesem o jutru, v katerem se prebujajo besedne rose in svetlobne iskre sreče, ki poljubljajo žareče oblake skoz drvenja časa. Nato dež kaplja z zamolklimi glasovi in nevihta pod strelami sivega neba z bobnenjem smreko biča grom, ji upogiba vrh, da srce ji drgeta. Kot kip okamenela je. Boža jo le ledeni veter stiskaje se ob mrzel piš, na vejah ptičja gnezda z belo barvo pod jezikom iščejo srca zavetje. Pod smreko je siv prepad, vlažen mah in bujna praprot. Mlado smrečje z očmi popotnika in ušesi tal bije srčni utrip in srd razbesnelega viharja. Srce se razkriči s šumenjem vej navzgor. Stopala zasidrana v tkivu sklal razmočenih, stiskaje rodovitnost in moč rasti z zobmi, vklenejo srce v ledeno kletko tal. V oklepu skale smreka skrivnost prsti spozna in mračno muko tal, tančico strohnjenih src rasti, z dotiki veka. ...o0o... Napisala: Tatjana Malec