Smrt - največja iluzija

Zanimiv spodnji tekst je bil najden na internetu in bi se kar strinjal razen morda navedbe o vlogi molitve. Morda pa samo ne razumem tega vprašanja kot ga razume avtor iz zornega kota domnevno razsvetljenega uma. SMRT; največja iluzija Kapitalistični zapor v katerem živimo nam že od malih nog vsiljuje idejo o enem življenju. Učijo nas, da moramo čimbolj hiteti proti svojemu grobu, ker ko bomo umrli bo to za nas pomenil konec. Luči se bodo ugasnile in naša knjiga se bo za vedno zaprla. Tudi vsaka religija, ki te ideje ne podpira je bila čez zgodovino preganjana. Spomnite se samo naše ljube Indije. V Indiji je danes 45 procentov rimokatolikov in 40 procentov hindujcev. Družba se na vse pretege trudi, da zatre pristne religije, ki nas učijo, da je to življenje le eno izmed neštetih poglavij naše knjige življenja. Spomnite se samo, kaj so naredili s Tibetom, prestolnico budizma. Požgali so samostane z menihi vred in jim sedaj vsilili komunizem, ki je tibetnce fizično in duhovno uničil. Ampak če pogledamo, kako je svet zgrajen, je logično, da naši lutkarji želijo iztrebiti idejo o naši božanskosti in o našem življenju, ki se ne bo nikoli končalo. Če bi 70 prebivalcev sveta to vedelo, bi svet postal len, nikomur se več ne bi nikamor mudilo. Vsak bi rekel; "Počasi, saj imam čas. Če ne v tem življenju pa v drugem. Živel bom počasi in delal bom dobro in če sedaj nisem blagoslovljen, bom pa v drugem življenju!" V tem primeru bi ek. sistem propadel. Ljudje se več ne bi grebli za materialne dobrine, ker bi vedeli, da več, kot jih imajo, bolj revni so, ker jih samo vežejo na ta svet. In to je razlog zakaj so pristne religije pohojene in skrite pred nami. Glavno vlogo pri zapiranju srca in resnice pa v današnjem času nosi RKC z njenim krščanskim načinom življenja in poveličevanjem trplenja. Ampak trpljenje te samo zapira in ponižuje in zato se resnica oddaljuje do te meje, da več ni dosegljiva in živimo v prepričanju, da živimo prvič in zadnjič. Ampak, če bi vedeli,da je to laž RKC in drugih religijskih institucij ne bi potrebovali, ker božanskost se nahaja v nas samih in nima nobene veze z nobenim religijskim spisom. Ampak so načini, da najdemo to božanskost. Jaz sem jo našel, zato si upam trditi, da jo lahko tudi vi. Meditacija, ples in zavedanje so načini s katerimi jo lahko uvidimo. Molitev deluje zapirajoče, zato nima z resnico nobene veze, ker božanskosti ne moreš slaviti z tarnanjem in pritoževanjem. Molitev deluje obratno; zapre ti srce. Ko uvidiš resnico se zaveš, da si bil drevo, maček, delfin, lotusov cvet in polarni medved. Ko to začutiš postaneš zavedno eno z celoto in se zaveš, da nikoli nisi umrl in nikoli tudi ne boš. Doživel si samo na tisoče rojstev in rojstvo ne more biti nič drugega, kot radost. Tedaj izgine tudi strah pred smrtjo. In ko strah pred smrtjo izgine, izginejo avtomatsko z njim tudi drugi strahovi, ker vsi strahovi izvirajo iz tega primarnega srahu. Uvidiš da smrt v naravi sploh ne obstaja; stvari se samo med sabo dopolnjujejo in ta ista energija samo menjava oblike, ampak nikoli ne umre. Ko to uvidiš postane celotno življenje in bivanje eno samo praznovanje. Niti sranje, ki se dogaja na svetu ti ne more priti do živega, ker veš, da je brezosebno in nič drugega, kot ena velika iluzija. Edina resničnost je prostor v katerem se čas ustavi in rože nikoli ne uvenejo. Ta prostor lahko imenujemo bog/nirvana in ta prostor je edini svet, ki ni iluzija in je resničen. To je naše naravno stanje, ampak s pomočjo naših lutkarjev smo to pozabili. ČAS JE DA SE SPET SPOMNIMO! Biti razsvetljen je naše naravno stanje. Le, da smo to čez tisoče let pozabili. Pri tem nam je pomagala družba, civilizacija in vse povezano z njo. Ampak so načini, da se spomnimo! Napisal/-a Purnanda Das

Kaj doživlja človek, ko se sooči z dejstvom, da bo naslednji trenutek umrl ? Recimo, ko drvi avto proti nam, ali obsojencu pred eksekucijo....vedenje, da smo nekoč bili mačka nas v delčku sekunde pomiri in odletimo spokojno v smrt...? he, he, kje so ti junaki...

Spoštovana Nan, seveda je tudi v predstavljenem razmisleku neka logika, predvsem logika akcijskih filmov tipa Rambo, k'nede. Seveda pa je za mene bistvo sporočila v drugačnem zavedanju samega sebe na dolgi rok. Ampak vsake oči imajo svojega malarja, ali kako že gre .....

Spoštovani bralec. Ramba omenjaš...nikoli gledala. Menda ne boš trdil, da je avto na nasprotnem voznem pasu le akcijski film? In eksekucije da ne obstajajo. Pišeš o reinkarnaciji in kako je super, da se bomo naslednjič mogoče celo polarni medved, ker je smrt samo iluzija in življenje se nadaljuje....dovolj je uživeti se in strah oddide. Ali pa meditiraš, in si sploh kul. Strah pred smrtjo in izničenjem je primaren. Niso redki primeri, ko človek v težki bolzni ve da bo umrl in se s tem sprijazni, pred samim koncem pa ga "pograbi" panika" in naredi samomor. Absurdno dejanje iz strahu pred smrtjo. Naredi plemenito dejanje, pa pojdi recimo na vojno območje kjer je smrt stalnica, kjer je groza in panika, in spregovori o reinkarnaciji, potolaži jih, poduči jih kako z vero v teorijo mirno umreti, ostati spokojen do samega konca.

Popravek, "pišeš" je mišljeno v smislu podajanja teksta.

Nan - čica takole bova rekla. Življenje je treba še kako spoštovati ker si ga ne moremo sami ustvariti ampak nam je podarjeno. Spoštovati svoje in tuja življenja v vsej celotnosti obstoja. To je osnova. Nikjer ne trdim da je smrt nekaj lepega ali prijetnega. Zagotovo je pri mnogih še kako travmatična. Verjamem pa da je človek na tistem mestu kamor sodi, ali je 'delegiran' in to vsak trenutek. Obstajajo žalostna dejstva o katerih govoriš, to ne zanikam. Vprašam pa te ali imaš ti oziroma kdorkoli drug kakšne rešitve glede tega. Po mojih izkušnjah lahko precej psihološkega trpljenja zmanjšamo ali ublažimo če zavzamemo primerno stališče, odnos do neizogibnih situacij ali danosti. Ali to ne razumeš? In to je to. V kolikor ne vidiš smisla v tem da sebi in ljudem daš tolažbo, uteho, upanje potem se pravzaprav tule pogovarjam z napačno osebo. Sprejetje neizogibnosti v življenju je velika modrost pa tudi darilo. Iskati rešitve izključno v konkretnih fizičnih spremembah, ki često sploh niso možne je neprosvetljeno. Spremeni kar lahko, za ostalo se ne sekiraj je eno od pametnih in uporabnih pravil. LP

Nan-ćica...tako lepo me že dolgo ni noben nagovoril,, že od otroštva ne, eh..... ;-) Bralec, ena zate, o menihu in ribi, ali kako je menih postal razsvetljen (ali kako drugače). http://www.youtube.com/watch?v=CXfCNE5P6tM&feature=related lp

Nan-čica,če ne poznaš Rambota,mogoče pa poznaš tega : http://www.youtube.com/watch?v=LuBToeQeeEU

Opasno. :-)) zdaj mi je jasno kaj je Bralec imel v mislih....

Smrt je predvsem transformacija ene oblike bivanja v drugo, podobno kot rojstvo. Vsako posamezno - individualno življenje izhaja iz večnega enega življenja. V tem pogledu imamo ljudje vsajeno nesmrtnost, vendar se je ne zavedamo. Večinsko prevladuje smrtna mentaliteta. To je skupek prepričanj o neizogibnosti staranja, bolezni, smrti. Ta model ali kalup je značilen za trenutno civilizacijo, ki je v odhajanju. Možno je da bo v naslednjem eonu ali evolucijskem ciklusu zagnan drugačen model, ali pa tudi ne. Eseni so v tem pogledu poskušali s Projektom "Živim in ne želim umreti", ki cilja na globalno spremembo smrtne mentalitete v neko boljšo in srečnejšo mentaliteto. Dejstvo je, da je smrtna mentaliteta človeštva kriva za staranje, bolezni, umiranje, vojne, medsebojno izkoriščanje, nesreče pa tudi uničevanje naravnega okolja planeta. Žal pa kaže da za te vzvišene in plemenite ideje ne obstajajo plodna tla, kjer bi lahko esenski projekt obrodil sadove. Projekt med drugim predvideva tudi možnost realizacije fizične nesmrtnosti za določen krog ljudi. Vendar pa je to pogojeno s predhodno spremembo mentalitete. Kakorkoli že, smrt ni prijetna, niti ni skladna z evolucijo. Zatečeno stanje pa je tako kakršno pač je, značilno ima najmočnejšo, oziroma odločujočo vlogo inertnost, ki izhaja iz negativnih nezavednih vzorcev podzavesti. Ljudi žal ne zanima možnost čiščenja in transformacije teh vzorcev, kar bi jim lahko prineslio velike pozitivne spremembe in v najidealnejšem slučaju preporod človeštva za npvo dobo, ki neizogibno trka na vrata. Žal se večina ljudi orientira samo na vidike neposredne fizične borbe za preživetje in tako ostajamo ujetniki kalupa odhajajoče dobe ki ga opredeljuje zlasti smrt, vojna, trpljenje, bolezni, sebičnost in neprosvetljenost. Zainteresirani bralci lahko o tej tematiki najdejo obilo gradiva na naših dveh spletnih straneh (ena je še v razvojni fazi) in pa v člankih na Pozitivkah.

Ni le ena "velika" smrt, v nađem bivanju je nešteto smrti, odhajanj, dokončnih izgub. Bogve, kakšen pomen bi imela lepota, poezija, ljubezen, če bi smrt postala preprosto le prehod, tako, suhoparno, kot iz enega prostora v drugi.

Ta civilizacija je civilizacija smrti. Smrt je del njenega kalupa. In popolnoma naravno je potem smrt tudi sestavni del kulture, umetnosti. To pomeni da dajemo veliko pozornost še zlasti vsem negativnostim, vključno smrti in s tem jačamo in afirmiramo to klavrno stanje. V ozadju je zakon privlačnosti, kvantni principi, ali moč prepričanj, če je komu to bliže. Tragična je ta sprijaznjenost večine ljudi s stanjem mentalnega ujetnika. Pri tem pa so vrata kletke odprta.... Suhoparen odnos do smrti bi zanesljivo zmanjšal psihično trpljenje, toda naša psiha kot da to rabi. To je oblika zasvojenosti z negativnimi vidiki bivanja. Pri tem popolnoma pozabljamo in zanemarjamo odgovornost do svojega večnega bistva in mu ne dajemo nobene možnosti da bi se manifestno razvilo in odrazilo v naših življenjih. Negativno zasvojeno civilizacijo pa je po vsem sodeč popolnoma neučinkovito in jalovo prepričevati o njenem nezdravem in zablodelem stanju. Ali je zdravljenje možno, ali pa je edino nadaljevanje propad, to lahko samo ugibamo.

Mojstrovina "mentalnega ujetnika". "Composed in 1824, after the composer suffered through a serious illness and realized that he was dying, it is Schubert's testament to death. " http://www.youtube.com/watch?v=z42GrmR4U2Y&feature=related Želim vsem lep dan, v senci (dreves).

To sicer ni direktno primerljivo pa vseeno omenim. So nekateri v resničnem zaporu doktorirali, pisali pesmi, knjige. Saj imata najbrž tudi zapor in "zapor" svojo vlogo in namen. Se mi zdi, da status "zapornika" ni nujno v nasprotju s kakršnimikoli darovi, bodisi umetniškimi, bodisi intelektualnimi. Mnogi veliki sinovi človeštva so svoja človeška življenja žrtvovali tudi tako da so bili v prizadevanjih za boljši jutri obsojeni in kaznovani. Morda pa se je tudi omenjeni glasbenik žrtvoval ter na nivoju duše izbral mentalni zapor da bi tako služil človeštvu. Vsaka inkarnacija duše je po mojem nujno tudi neka oblika zapora, ujetništva. Morda res nagibam k utopičnemu idealizmu ter optimizmu, toda osebno verjamem da mora slejkoprej priti do rušenja zaporov ter osvobajanja vseh zapornikov in "zapornikov". Morda za nekatere čas še ni dozorel, ali pa oni še niso dozoreli, ali pa je celo zrelost sama tudi iluzija časa.

Ko že omenjaš dušo,kakšna bi bila tvoja definicija le--te?

Neki profesor mi je nekoč dejal: "Življenje je zelo nevarno !" "Še nihče ni živ prišel iz njega ..."

Vsako področje manifestne in nemanifestne stvarnosti je možno obravnavati iz mnogo različnih zornih kotov. Nič drugače ni niti v primeru odnosa do smrti. Lahko jo del umetniškega izražanja, lahko je suhoparno klinično fizično dejstvo medicinske obravnave, lahko je predmet filozofskih, psiholoških in mnogih drugih razprav, lahko pa nekaterim pomeni čisto nekaj drugega kot vse prej našteto in nenašteto. Omenil ter izpostavil bom Ttibetansko knjigo mrtvih. Tibetanska kultura in tradicija za razliko od naše, smrt in posmrtno dogajanje obravnava zelo resno in odgovorno. Povedano med drugim vključuje zavedanje o posmrtnem življenju, ponovnih rojstvih, karmi in vsem ostalem, s čimer na vshodu živijo od malega, pri nas pa taka izkustva in spoznanja še zdaleč niso afirmirana. To, da Tibetanci smrt obravnavajo resno in odgovorno niso samo prazne besede. Oni imajo do potankosti izdelane postopke s katerimi zagotovijo in olajšajo posmrtni prehod življenja duše v skladu z zakoni evolucije za ta del obstoja človeka. To kar v naših okoliščinah uporabljamo za temo v špekulativnih razpravah je pri Tibetancih živo prisotno zavedanje s katerim živijo in ustrezno ter odgovorno ravnajo. To vsekakor ne more biti samo slepa vera, običaj, tradicija. Gotovo mora biti podlaga takemu ravnanju izkustvo mnogih ljudi, ki pa za sedaj naši zahodni znanosti še ni znanstveno dokazljivo. Morda celo ni toliko problem najti tehniko za tovrstne poskuse, prej je ovira neafirmiranost drugačnih vidikov smrti. Še komentar o profesorjevi izjavi glede smrti. So profesorji in "profesorji". O profesorjih ali bolje rečeno o šolskem sistemu pa dovolj pove nedavno objavljen članek na Pozitivkah, ki podaja zaključno izjavo najboljše dijakinje na neki ameriški šoli. Se zelo strinjam z njenim revoltom. Ja, seveda tudi profesorji in šolski sistem so zelooo soodgovorni za klavrno mentaliteto te danes odhajajoče civilizacije.

Ali ostali budisti, ki nimajo tibetanskih obredov, niso dovolj odgovorni do umirajočih? Njihovi pokojniki se ne inkarnirajo kot je treba? Kaj pa ostale kulture in religije, zakaj bi recimo obsmrtni in posmrtni obredi kristijanov bili manj odgovorni in resni od tibetansko budističnih? Nima to nobene zveze s šolskim sistemom, ampak z versko tradicijo in običaji. Če bi pa jaz izbirala, bi zase najrajši takole. http://www.youtube.com/watch?v=ptEowkL4gXU&feature=endscreen&NR=1 Lepo....praznovanje življenja.

Živjo osh- kosh, se spodobi odgovoriti na tvoje vprašanje. Nisem ezoterični znanstvenik oziroma znanstveni ezoterik da bi bil kompetenten za podajanje definicije duše. Ti pa povem kaj si pod tem predstavljam. Rekel bi temu morda posoda v kateri in preko katere se izraža zavest. Seveda pa ne gre za posodo EMO Celje, ali kakega drugega proizvajalca posode ampak s posodo mislim metafizično strukturo, ki ni neposredno merljiva in otipljiva z instrumenti ali čutili fizičnega sveta. Zadovoljen? Dodajam še da po mojem duša ni nekaj absolutno večnega, je pa relativno veliko daljšega trajanja kot fizično telo. Sklepal bi tudi da se duša med inkarnacijami tudi spreminja. Ampak to so že bolj ali manj špekulacije.

Nisem poseben poznavalec obsmrtnih obredov. Bi pa morda ob bok tibetanskim obredom morda dodal še židovske obrede glede na meni znano. S tem ne mislim trditi da v drugih verskih tradicijah ne obstaja kaj zelo podobnega, morda. Vendar ne gre za determiniranje naslednje inkarnacije. Mislim da je bistvena vloga pomagati individualnemu življenju pri prehodu, kot sem že omenil. Ta prehod je lahko sicer zelo mučen, dolgotrajen, lahko "pokojnik" celo obtiči v kakšni hiši strahov. Vse te stvari niso toliko rituali kot jih poznamo naprimer pri krščanstvu ampak bolj posmrtna alternativa, če se razumemo kaj hočem povedati. Kjer je znanje je tudi odgovornost. Krščanstvo se naprimer izogiba pravemu znanju in raje ostaja pri dogmah, ki sicer niso nujno v nasprotju z znanjem. Ampak glede odgovornosti bi dodal še to, da je bila RKC ustanovljena z nekakšnim dekretom rimskega cesarja, ker je pragmatično ugotovil da s pobijanjem in mučenjem takratnih neinstitucionalnih kristjanov vere ne more zatreti, lahko pa si priredi inštitucijo da bo podpirala lažje vladanje. In taka je še danes odgovornost RKC z določenimi modifikacijami ter modernizacijami. Izobraževanje je pomemben del in odraz družbe zato ne vidim razloga da ne bi bilo soodgovorno pri oblikovanju mentalitete ljudi. Res pa je tudi da večinoma ni neodvisno in potemtakem je tudi odgovornost relativna, ali jo ni.

Ne, nisem zadovoljen,Bralec. Nexus 6 ti bo veliko bolj razložil, kaj je duša : http://www.youtube.com/watch?v=LuBToeQeeEU Tale tvoj Purnanda Das je slab imitator Osho-ja.Če boš prebral njegovo ( tako je,Osho jo je prvi napisal ) knjigo Smrt- največja izmišljotina, se boš prav gotovo naučil več. p.s. Emo posoda .......

Sem vedno zainteresiran kaj novega se naučiti osh-kosh. Ali je tvoje "partizansko" ime na kakšen način povezano z Oshojem? Rad bi te namreč opozoril da je tudi ta gospod nekaj žaltavih razdrl za časa svojega življenja. Naprimer njegovo enostransko poveličevanje tantre ter kritika joge. Zdi se da ni bil dobro seznanjen s celostnim vidikom pojma joge in še bolj verjetno da ni imel dovolj izkušenj z jogo da je pisal o njej kot je pisal. Že povprečno napreden praktikant joge mu ne bi pritrdil v določenih navedbah. Sicer sem pa tale članek dobil tako "spotoma" in ne poznam avtorja, vseeno pa se mi je zdel zanimiv.

Živjo osh-kosh, upam da nisi užaljen ko si kar utihnil. Ampak resnično ti povem da Osho mene ne prepriča preveč in ob tvojem “partizanskem” imenu se mi porodi celo poredna asocijacija Osho – v koš. Sicer pa kakorkoli že, nihče ni brez napak in pri Osho-ju sem jih kar nekaj odkril tudi sam zato mi ni posebno prepričljiva splošna referenca na področju ezoterike.

Pozdravljen bralec, nisem nič povezan z Oshojem,mi je pa simpatičen in sem prebral veliko o njem in njegovih knjig. Glede na to kar je napisal purnanda das,sem ugotovil da pač ne seže niti do kolen Oshoju,da je bleda kopija in to sem ti napisal.Kar misli povprečen praktikant joge,me pa niti ne zanima,ker ko bodo prišli na Oshojev nivo, bodo verjetno mislili drugače. p.s. ne se bat,užaljen pa nisem bil že dolgo,dolgo. pa tudi ne nameravam biti,ni dovolj časa....

Ne bodo več prišli na njegov nivo, ker je njegov pod njihovim. Ne glede na to kaj te zanima, kaj pa ne osh-kosh, resnica ostaja nespremenjena. In ta je med drugim tudi ta da po definiciji pojma joga je tantra lahko samo del joge. Simpatij pa ja, zakaj ne. Sam se trudim da bi mi bila "simpatična" predvsem dejstva. Imej se osh-kosh.