V SPOMIN

V spomin na mojo dobro prijateljico, ki je pred nedavnim zapustila umrljivo telo bi želela spoznati vaša prepričanja in modrost o temi, ki se je mnogi bojimo in se ji izogibamo. Povabim pogumne, da se skupaj poglobimo v neznano in z ljubeznijo zmoremo objeti SMRT. Vsi, ki radi jih imamo, nikdar ne umro, le v nas se preselijo in naprej, naprej živijo. SO in tu ostanejo.

Spomin bo vedno ostal in skupaj z njim žalost ob izgubi tiste osebe, ki smo jo ljubili in je ljubila nas. Sočustvujem s teboj.

Ljudje še vedno živimo v spominih in srcih ljudi, ki smo jih in so nas imeli radi. Mislim, da se večina ljudi ne boji smrti, ampak (bolečega) umiranja. Naša duša gre v svetlobo in v čisto ljubezen in tam so in bomo vsi srečni, to vem, ker sem se pogovarjala z dušami umrlih. Vem, da je to za nekoga, ki tega ne razume ali noče razumeti neverjetno, tako sem tudi jaz mislila če do nedavnega, vendar zdaj, po opravljenih delavnicah za osebnosto rast, vem, da tako je. Nosi prijateljico v svojem srcu, verjemi, tudi ona te in ne biti žalostna, ker je "umrla", kajti vsaka duša si izbere točno tako izkušnjo, kot jo potrebuje, pa naj se sliši še tako neverjetno. Lp Martina

Tukaj imate test, ki nam pove ali je naša naloga na zemlji končana: če ste živi, potem ni.

"...je čas, ki daje, je čas, ki vzame in je čas, ki nikdar ne mine, ko zasanjaš se v spomine..." Globoko sočustvujem s teboj, ki si izgubila prijateljico, jaz sem pred 7-leti 20 let starega sina in njegova izguba je neopisljiva... Martina, lepo prosim povej, kako si se pogovarjala z dušami, mene ta tema po sinovi izgubi zelo zanima, rada bi vedela, če je na lepem in mu je dobro. Lp, Daisy

Hvala za vaša sočustvovanja. Te dni bo minilo pol leta od prijateljičinega slovesa. In veste kaj? V nas, bližnjih je vzbudila toliko premikov. Najpomembnejši je premik do stopnje, ko se ustavim in pomislim, KAJ SO RES TISTE PRAVE VREDNOTE ŽIVLJENJA. Bilo je težko, zelo težko in je še. Toda sprejemam in občutek imam, da se tisto "TEŽKO" počasi obrača v dozorevanje. In še nekaj je, kar mi bogati spomin. Na poslednjo pot je bila pospremljena s čudovitimi govori oziroma slovesi. Nas, žalujoče so dvignili v drugo dimenzijo žalovanja. Ta obred pogrebne slovesnosti, vse te lepe melodije, besede, ... nas je usidral v tem pomembnem trenutku, na tem mestu slovesa. In navdal nas je z občutkom DOSTOJANSTVA in POMIRJENOSTI. Danes bi temu rekla SPRAVA. O Spoznavam, da taki obredi omilijo življenje, ko nas življenje opomni - KAKO TEŽKO JE BITI ČLOVEK. Po drugi strani, pa nam taki obredi obogatijo življenje, ko nas življenje opomni - KAKO LEPO JE BITI ČLOVEK. Tolikokrat se spomnim teh lepih, hvaležnih besed. In vsaj danes imam občutek, da je ta usmiljena duša, pomirjena odšla naprej po svoji poti. Mi, ki smo ostali, pa se s hvaležnostjo v srcih zahvaljujemo, da smo smeli prehoditi del poti z Njo.