Oblak in Manitu

Oblak in Manitu Manitu svečeniki vedeti in znati odstraniti oblak z neba, tudi vrteti na ta način zvezdica iz javorov list. Tako tudi nastati Ragtime od Javorov list. Vinetou sedaj tukaj povedati kako Manitu svečeniki to početi. Oni gledati oblak in tako biti brez misli. Kadar človek misliti, Manitu biti odsoten. Manitu svečeniki biti eno z pogled na oblak, ali zvezdica in zato oni biti brez misli. In njihov pogled vsebovati namen razbliniti oblak, ali vrteti zvezdica. Oni videti nebo brez oblak in vrteti zvezdica. Oni ne biti tisti, ki razbliniti oblak. Samo njihov pogled imeti taka namera. Oblak razbliniti Manitu, ko svečeniki biti brez misli in gledati nebo brez oblak. Svečeniki na isti način tudi zdraviti, tako da Manitu zdraviti tisti človek, ki priti k svečenik.

Bravo, Priča-Vinetou, Jaz sicer Manituju pravim Zmaj in sem nekaj na to temo že pisal v neki drugi temi. Sicer pa ime ni pomembno ... gre za opazovalca in v isti "osebi" kreatorja. Oseba je v narekovajih, ker ne gre za osebo ampak čisto Zavest, povezano z "voljo" - "namenom", skratka ne z umom, kot si že ti navedel. Volja in namen sta spet samo besedi ... ampak to je pač problem komunikacije v dualnem svetu ... tisto, kar se dogaja z oblakom ali javorjevo zvezdico, pa se gogaja v "svetu Enosti" in se zgolj zrcali v "svet Dvojnosti" ...

Full lepo.

Astronom dobro dopolniti opis kaj se dogajati s svečeniki. Vinetou biti vesel, da Astronom razumeti bistvo glede Manitu.

Dobro napisano v prispodobah, pa tudi Astronomova dopolnitev. Lahko si samo mislimo kaj bi na ta način zmogla kolektivna zavest, recimo z modro izbrano ključno namero. Za dobrobit človeštva, ne za njegovo samouničevanje. A kaže da za sedaj ni interesa za dobronamerno uporabo te 'tehnologije'.

Pozdravljen, Društvo MFE, Problem ključne "skupinske namere" vidim v tem, da prihaja po definiciji iz sveta dvojnosti, torej uma. Most med svetovoma Dvojnosti in Enosti je seveda Zavest - ki pa se v svetu dvojnosti zrcali skozi nešteto individuumov, ki so vsak svet zase in vsek ima svoj pogled na to, kaj naj bi predstavljalo "klučno namero".... Preseči ta most pa bi lahko šteli med vrhunce udejanjene modrosti ... skrarka "projekt človeštva". Morda je prav to, k čemur moramo stremeti.

"Most" do Enosti, Manituja ali Zmaja, ali karkoli že je čista Zavest, predstavlja stanje popolne odsotnosti Uma oziroma popolne umiritve Uma - Tišina - Vakuum. Kajti le v čistem Vakuumu se kreacija lahko zgodi. Namen zgubi pomen - je le opazovalec in opazovano ... in opazovano postane opazovalec, ki je opazovan in hkrati kreacija samega Sebe ... vzrok in posledica se zlijeta v eno in isto točko - ni več možno reči, kaj je čemu vzrok ... je le delovanje, opazovanje, delovanje, opazovanje - v istem trenutku ... in ta je sedanjost - ta tenka, tenka meja med preteklostjo in prihodnostjo, med vzrokom in posledico ... in prav v tisti točki neskončnih možnosti in najmanjše gostote - je možno prav vse - tu je Manitu, tu je Zmaj - ki ga je le potrebno vpreči - je kot športni avto ali letalo, ki se v popolnosti prilega in treba je le še pritisniti na plin ... Aaah .... in ne le oblaki, še kaj drugega bo podleglo naši volji ... Volja pa je v osnovi pozitivna ... Samo biti moramo to, kar smo ... Se poslušati, se opazovati, se spoznati. Tu ni receptov, ki nam bi jih lahko napisali drugi. Sebe lahko spoznamo samo sami. In to tako, da "zajahamo svojega Zmaja". Nihče drug tega ne more storiti namesto nas ....

Pozdravljen Astronom. Lepo napisano. V bistvu si s svojimi besedami približno in delno zadel opis stanja HINEANI, kolikor je meni poznano. In nekaj sem o tem pisal v članku o samurayih in dezerterjih. Dejansko pa je to stanje precej težko opisljivo, ampak vsak poskus približanja tega čudovitega doživetja ljudem je dobrodošel. Domnevam da lahko nekaj podobnega doživimo tudi na osnovi milosti odpuščanja sebi in drugim, če nam je to darilo dano in kateremu sledi katarza. To seveda ni tehnika za dosego HINEANI, ampak darilo našega višjega jaza.

Volja, namera, želja…napor…, so vse sestavni deli dualnega delovanja omejenega razuma, pa če imajo pozitiven ali negativen naboj. Mnogi imajo predstavo, da bodo skozi take omejene pristope prišli do nekakšne »čiste zavesti« ali stanja enosti. Toda rezultati takih pristopov in takih predstav, bodo še naprej nova in nova razočaranja oziroma nadaljnje samoprevare. Ko človek to popolnoma uvidi opusti voljo, namero, željo, napor…, kot neustrezna orodja do stanja enosti. To kar ostane je »čista zavest«, ali bolje rečeno stanje enosti. Ko je stanje enosti enkrat dejansko prisotno, potem ni nikogar več, ki bi sploh želel vplivati na karkoli, saj je vse kar je in kar se dogaja, v najlepšem redu samo po sebi. Zvezde so zvezde in oblak je oblak. Biti eno s tem, je tista sreča po kateri človek tako hrepeni. To je ljubezen, ki nima ne začetka, ne konca, ki je v vsem in vse je v njej. Dejanja izhajajoča iz tega stanja, so usklajena s celoto in so popolnoma nekaj drugega, kot dejanja izhajajoča iz stanja dualnega (volje, napora...,). Potem je naenkrat vse en sam čudež, in po "novih čudežih" sploh ni potrebe. Edina sprememba, ki se je morala zgoditi, je sprememba samega sebe, oziroma osvoboditev od silnih predstav, kako se do tega stanja enosti pride in kaj to stanje je. Srečno vsem. Mirko

Vinetou videti ogromna široka reka. Sredi reka biti majhni otočki in reka jih počasi manjšati, dokler se oni popolnoma ne razkrojiti v reka. Otočki biti nekaterim znani kot cikloidna obratovalnica, ki imeti posadka en človek. Karl May pa to najbrž imenovati ' muslauf ambulanta'. Edina znana lastnost od tak otok biti ta, da posadka 1 človek ne biti v korelacija z karkoli niti s sabo in ta človek ne poznati reka okoli njegov otoček. Vendar on poskušati razlagati reka, ki jo ne poznati. On morda vedeti da reka biti mokra, ne pa poznati njena različna stanja in globina ter širina. On reka primerjati z njegov otoček, ki počasi erodirati. In to biti ljubezen od reka. In ne biti jasno kaj ljubiti tista človek na otok, kajti on ločevati njegov otok od reka. In konec ta dualnost nastopiti šele ko njegov otok čisto erodirati v reka in to biti potem enovita reka. In nekatera človek se voziti v čolni preko reka, ampak tista človek na otok ne ljubiti čolni in nikoli se ne voziti po reka. Najbrž se v resnici zelo bati reka okoli njegov otok.

Oblak in Manitu ... Otoček in ogromna reka ... Oblak ne ve, zakaj je tam .... Otoček ne ve, zakaj je tam .... Oblak ne ve, ali se bo večal ali bo izginil ... Otoček na ve, ali ga bo reka odnesla, ali pa bo naplavila več materiala in ga povečala ... Kaj od tega je prav ? Večanje ali izginjanje ? Kdo odloča o tem ? Laže tisti, ki pravi, da pozna Resnico ... A vendar vsi otočki sodelujejo pri ustvarjanju - stvarjenju ... Vendar ne vedo ZAKAJ ? Zato naj bo preklet ZAKAJ in naj bo preklet ZATO !

»In konec ta dualnost nastopiti šele ko njegov otok čisto erodirati v reka in to biti potem enovita reka. In nekatera človek se voziti v čolni preko reka, ampak tista človek na otok ne ljubiti čolni in nikoli se ne voziti po reka. Najbrž se v resnici zelo bati reka okoli njegov otok.« Potem še reka ponikne pod zemljo, in se zlije v širno morje. Se reka morja boji? Kaj pa pomeni ta reka in to morje, v morju vesoljnega življenja? Je kje sploh konec tega zlivanja manjšega v večje? Kaj je sploh manjše in kaj večje, ter kaj se v kaj zliva? V enosti je potoček lahko potoček, reka je lahko le reka…,morje je lahko morje… To kar je vse povezujoče nima nobenih pogojev. To vseobsegajoče ljubi brezpogojno in otok in reko, zemljo in morje, tebe in mene…, saj od ničesar ni ločeno. Ta čudež je ljubezen, ki je za vse večne čase nedosegljiva vsem intelektualnim špekulacijam. Ta čudež se pojavi, ko intelekt povsem utihne. Kako odrešujoče je to dejstvo. Mirno noč. Mirko

Spoštovani Astronom nekatera tvoja vprašanja spominjajo na 'mantro': 'V imenu dualnosti, z dualnostjo, za dualnost'. Morda si hotel povedati kaj drugega? Kakorkoli že, v HINEANI dualna nasprotja, kot so 'prav', in 'narobe', 'slabo' in 'dobro' ne obstajajo. To pa 'otočanu' ni znano, zato imajo nekateri ,otočani' paradoksalno mantro: ' V imenu (domnevne) enosti, z enostjo in za enost jaz sem enost, kar pa ni znano in ne obstaja na mojem otoku ni enost. In nič izven mojega otoka (nezavedanja in neznanja) ni enost.' Nesmiselnost tega stališča je očitna, saj v resnični enosti ne bi mogla obstajasti nobena dualnost med 'mojim' in 'tvojim' stališčem. Seveda pa resničen praktikant HINEANI ve tudi to, da je trajanje take blažene zavesti na pragu resnične enosti časovno zelo omejeno. (Preveč dobrega naenkrat ni dobro). In realno gledano torej večino časa prevladuje dualnost, ki pa ni nujno izključujoča in nepovezana, kot je značilno za nekatere individume dualne zavesti.. Menim da gre pri pojmu otočnega obratovanja bolj za princip nepovezanosti (recimo v omrežje makrokozmične matrike). Predstavljam si da so ljudje v čolnu bolj povezani z raznimi vidiki 'reke' kot bi bili v primeru vstrajanja na svojem omejenem koščku 'kopnega' sredi 'reke', ali 'morja'. Tisto preklestvo nad zakaj in zato je v enosti obenem tudi blagoslov in je tako kletev promoviral že A. Crowley. Ponovno bom omenil da v HINEANI ni potrebe po prekletstvu nad čemerkoli, to je 'operacija' dualnosti kajpak. Ja, in Še panefina vprašam, ali je prepričan da utihnenje intelekta zadostuje za vsevišnjo ljubezen. Jaz bi bil navdušen, če bi bilo tako zelo preprosto. Ampak pri mnogih se intelekt še niti oglasil ni in zato tudi ne more utihniti. In pri tem v glavnem ni opaziti nič od tega kar naj bi se zgodilo samo zaradi odsotnosti intelekta... Ne vem, ne vem, če bo ta teorija, ali religija, ali karkoli že predstavlja tako stališče šla skozi.

Yoda: Ja, in Še panefina vprašam, ali je prepričan da utihnenje intelekta zadostuje za vsevišnjo ljubezen. Jaz bi bil navdušen, če bi bilo tako zelo preprosto. Ampak pri mnogih se intelekt še niti oglasil ni in zato tudi ne more utihniti. In pri tem v glavnem ni opaziti nič od tega kar naj bi se zgodilo samo zaradi odsotnosti intelekta... Ne vem, ne vem, če bo ta teorija, ali religija, ali karkoli že predstavlja tako stališče šla skozi. Mirko: Spoštovani Yoda tišina uma o kateri govorim, je rezultat totalne jasnosti glede nečesa. Priti do take jasnosti pa se ne da skozi samoprevaro ( v našem primeru skozi lažno tišino), temveč skozi izjemno iskrenost do samega sebe. Tišina uma o kateri govorim, je torej rezultat celovitega razumevanja i poznavanja samega sebe. Najbrž vsi vemo, da kaj takega ni ravno enostavno, mar ne? Ko govoriš o tem, da se pri nekaterih intelekt niti oglasil ni, se na nek način strinjam s teboj. Namreč sploh prva stvar, ki se človeku mora zgoditi pri procesu spoznavanja sebe je, da se začne zavedati svojih misli ali delovanja intelekta. Od tu naprej pa nastopi največji izziv za človeka. Misli ni tako lahko utišati. Večina »duhovnosti« se zavestno ali ne, ukvarja prav s tem »kako« utišati misli. Toda intelekta se ne da prevarati in zaradi tega nenehno ponavljam, da se s triki in zvijačami ne da prehiteti svoje sence. Ali je tišina ali pa je ni. V tem kontekstu je sleherni "kako" le nadaljevanje trikov uma, saj je v "kako" vsebovam postopek..., ta vključuje čas z vsemi problemi le tega..., skozi čas pa se v brezčasovno, v nekaj povsem novega ne da priti. Čas je namreč dejavnik starega. Tako preprosto je vse skupaj, a priti do teh spoznanj je najtežavnejša naloga za slehernega posameznika. Zakaj? Ker intelekt glede teh vprašanj komplicira, komplicira, komplicira...in se vrti v začaranem krogu lastne omejenosti. Namesto, da bi se dejanko spoznaval, kupuje instant juhice in ponavlja kar so drugi rekli..., kar mu pravi tradicija... Zaradi takega zgrešenega pristopa se posameznik in svet ne spreminjata v kakovostnem smislu, v smislu spremembe zavesti. Ko ti vse to postane kristalno jasno si zunaj polja dualnosti, intelekt pa deluje kot podmazan in služi svojemu namenu. Upam, da sedaj lažje dojemaš, da nimam teorij ali iluzij o tišini intelekta. Lepo te pozdravljam. Mirko

Zakaj? Ker intelekt glede teh vprašanj komplicira, komplicira, komplicira... Pa še o teoriji MBT od avtorja: Cammpbell-a http://www.frequency.com/video/tom-campbell-re/21933353