Samomor - je to moja pravica?

Imamo pravico, da si vzamemo življenje? Tukaj je zanimiv članek o tem... http://clanki.potdomov.com/zivljenje/samomor-je-to-moja-pravica

zaključek članka: !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! ...Jaz samega sebe nisem ustvaril! Kdo je to naredil je stvar vere in filozofije, vendar to sedaj niti ni pomembno. Vem le, da to nisem bil jaz. Kako imam torej pravico, da sodim svoje življenje? Če nisem ustvaril samega sebe, potem tudi lastnik svojega življenja nisem jaz. In če nisem lastnik svojega življenja, potem ga moram pustiti nedotaknjenega! Vse, kar lahko rečem je to, da mi je bilo moje življenje dano in da imam zato veliko odgovornost, kaj bom z njim naredil. Ampak razbiti, raztrgati, uničiti in vreči proč pa ga ne smem. Samomor NI moja pravica!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Je pri vas kaj drugače? Nace Volčič

Osebno menim, da je samomor pravica vsakega človeka in to bi moralo biti tako zelo samoumevno, da niti ne bi smeli govoriti o kaki posebni pravici. Argument, da nam je življenje dano, da ga nismo ustvarili sami in da zato nimamo pravice uničiti, je popolnoma nesmiseln. Po analogni logiki bi pomenilo, da imamo enako pravico uničiti tisto, kar smo ustvarili. Pa vemo, da ni vedno tako. In nenazadnje, to kar smo, je tudi naš izdelek - tudi mi smo tisti, ki se izgrajujemo in oblikujemo v to, kar smo. Že sama teza, da nam je bilo življenje podarjeno s strani neke višje nebeške avtoritete, je samo stvar osebne vere ali bolje rečeno subjektivnega prepričanja v obstoj nadnaravnih bitij. Ista logika verovanja nas pripelje do teze, da nima nihče pravice delati v soboto, ker je tako pač zapovedal bog. Tudi sama beseda pravica je v tem kotekstu nesmiselna, še toliko bolj, ker se religije tako zelo rade sklicujejo na tako imenovano "svobodno voljo". Najbrž se bomo vsi strinjali, da ima vsak človek pravico do sreče in do življenja v blagostanju. V čem je potem pravica, da človek, ki ni srečen ali obsojen na dosmrtno trpljenje tudi zato, ker mu je kršena pravica do sreče in do življenja v blagostanju, konča svoje življkenje, kaj manjša!? Če že prav moramo govoriti o pravicah. Pravzaprav je etika, ki temelji na neki absolutni svetosti človeškega življenja, paradoksalna. Tako se potem dogaja, da ljudje mirno sprejemajo eksperimente na živalih (na primer mirno sprejemajo brutalne poizkuse na visoko inteligentnih, čutečih in samozavedajočih se primatih - na primer šimpanzih), po drugi strani pa se zgražajo, če se v neki bolnici zdravniki odločijo, da bodo z aparatov izključili človeka, ki samo še vegetira in se ne zaveda, niti ne čuti ničesar. Samo zato, ker je čisto slučajno pripadnik vrste homo sapiens, po neki arhaični religijski dogmi ustvarjen iz prsti in blata šesti dan po stvarjenju sveta. Sicer pa se ljudje uničujejo na zelo različne načine - uživanje drog (vključno z legalnimi) je tipičen samomor na obroke. In nihče ne razpravlja o tem, ali ima človek pravico do tega, da je na primer alkoholik. Večino samomororov zagrešijo duševno labilne ali motene osebe, in v takih primerih razpravljati o pravicah je še posebej nesmiselno. Ali ima norec pravico, da je nor? Potem so tukaj še samomori, ki v resnici pomenijo samo to, da neka oseba ne vidi več smisla v nevzdržnem fizičnem in psihičnem trpljenju, ki ga prinaša proces umiranja (za umirajočega in za svojce), takrat seveda, ko ni več možnosti za ozdravitev. Jemati taki osebi pravico in možnost, da skrajša svoje življenje (govorim o avtanaziji) je nečloveško, da ne rečem kar sadistično. In na žalost se k takšni "etiki" v imenu boga ali neke namišljene svetosti zatekajo ne samo religiozni dogmatiki, marveč tudi ezoterični guruji in njihovi sledilci. Značilen primer, kako lahko v imenu "reševanje duš" odpove osnovna človeška empatija.

MC, če bi šlo za tvoje otroke, bi razmišljal enako? Bi rekel hčerki ali sinu, da je to njihova pravica?

[QUOTE][u]Quote by: gost[/u][p]MC, če bi šlo za tvoje otroke, bi razmišljal enako? Bi rekel hčerki ali sinu, da je to njihova pravica?[/p][/QUOTE] Če bi me vprašal na tak način (ali ima pravico), bi mu seveda odgovoril z DA. Ne brez pojasnil. primerno otrokovim letom, seveda. (Tudi zato, ker otroci niso naša lastnina.) Nekako domnevam, da bi ti svojemu otroku rekel, da nima te pravice in da je to smrtni greh in da vsi tisti, ki se ubijejo, končajo v peklu. Potem bi mu verjetno rekel še, da nima pravice početi vse tisto, kat ti misliš, da je zanj slabo. Nima pravice kaditi, piti, ponočevati, preklinjati, lenariti, delati nekaj po svoje (misliti z lastno glavo)...ima pa dolžnost biti priden, delati, moliti, ubogati, spoštovati starše,... Če še enkrat ponovim - oblike samomora so zelo različne in odvisne od okoliščin. In tudi med tem, kaj je PRAVICA in kaj je PRAV, obstaja velika razlika. Ljudje, ki najbolj radi opletajo z besedo PRAVICA, to očitno zelo slabo razumejo ali pa nočejo razumeti. Med mnoge človekove PRAVICE namreč spada tudi marsikaj, kar se drugim ljudem ali celo večini drugih ljudi, ne zdi PRAV.

[QUOTE][u]Quote by: MC[/u][p][QUOTE][u]Quote by: gost[/u][p] Nekako domnevam, da bi ti svojemu otroku rekel, da nima te pravice in da je to smrtni greh in da vsi tisti, ki se ubijejo, končajo v peklu. Potem bi mu verjetno rekel še, da nima pravice početi vse tisto, kat ti misliš, da je zanj slabo. Nima pravice kaditi, piti, ponočevati, preklinjati, lenariti, delati nekaj po svoje (misliti z lastno glavo)...ima pa dolžnost biti priden, delati, moliti, ubogati, spoštovati starše,... [/p][/QUOTE] NE DOMNEVAJ! Z domnevami najlažje apelirati, domneve le tvoj lastni svet. V tem, da so okoliščine različne imaš prav. Ampak vsak ostaja pri svojem mnenju. Samomor ni izhod, če že zagovarjaš pravico živali do življenja in naravni zakoni ... v naravi med živalmi samomori velika redkost! In tudi pravilno si se izrazil, da pravica je relativni pojem, pravico imamo sicer do vsega, tudi morilci si mislijo, da so pravični. Imaš prav v tem, da je treba imeti zdravo razumevanje tistega kaj je prav oz. kaj je vredno. lep dan.

Človek ima svobodno voljo izbire tudi glede svojega življenja. Ta svobodna volja je pod oblastjo individualnega malega ega. Ta pa je samouničevalen tako na individualni ravni, kot na nivoju kolektivne zavesti človeštva. Zato so staranje, bolezni in umiranje naravna posledica omenjene samomorilne mentalitete. Torej smo na nek način samomorilci vsi tudi če to ne pokažemo eksplicitno z vrvjo okoli vratu. Da tudi vsi ostali smrtniki, ki še nimamo nesmrtne mentalitete smo samomorilci ker nas v tak ali drugačen konec fizičnega telesa vodi naše globoko v podzavest vsidrano prepričanje o neizogibnosti staranja, bolezni in umiranja. Obstajajo tudi nesmrtniki in ti so presegli svoj ego in svojo zavest dvignili na višji nivo ter dobili nesmrtno telo. Ta možnost je v potencialu razvojno dana vsakemu človeku, vendar se večina za sedaj raje drži starega verovanja v smrt. Na nivoju planeta imamo posledično uničevanje narave in naravne katastrofe ter vojne. Človeštvo ima na izbiro uničenje, ali napredek. Odgovornosti te odločitve se žal niti ne zaveda. O tej temi smo podali obširna pojasnila in članke na naši spletni strani in na Pozitivkah. Slovensko društvo za psihične raziskave Sončna pot 6, 1354 Horjul, Tel: 040 -695111 http://mfeebh.googlepages.com/, e-mail: slo.drustvo.za.psihicne.raziskave@gmail.com

Je tudi Kristus v bistvu samomorilec, saj se je zavestno predal rabljem v gotovo fizično smrt, samo "tehnično izvedbo" je prepustil rabljem? Je duša človeka, ki se je odločila zaradi fizičnega ali psihičnega trpljenja prekiniti svoje sedanje fizično bivanje na svetu, obsojena na cvrtje v peklu? Ne, če verjameš v reinkarnacijo, ne. Bo pač v naslednji priložnosti poskusila zdržati. Največja omjeitev v takem razmišljanju je trenutno stališče Cerkve, ki zavraća reinkarnacijo (pa to ni od vedno). Tisti, ki se odloči za (pre)hitro fizično smrt, si pač naloži morda malo večje breme za naprej. Kdo pravi, da mu naslednjič ne bo uspelo? Poznam žensko, ki se je prepustila branju svojih prejšnjih življenj in se je našla v vzorcu ponovitev samomorov. Tudi v tem življenju jo pestijo depresije, nihanja razpoloženja ... Sprejela je vsa možna zdravljenja, pomaga si na različne načine vztrajati in živeti do smiselnega konca. Morda tokrat zdrži. Zame je večji samomorilec tisti, ki preživi svojih magari 120 let, dušo pa si je pogubil z nasiljem nad soljudmi, živalmi, okoljem, s krajami, okoriščanjem, lažmi ...!

Pojasnilo za MP -ja Kolikor poznam zgodbo o križanju iz necerkvenih virov je Kristus v resnici fizično preživel razpetje s pomočjo Esenov. Ampak uradna verzija je seveda to prikrojila svojim potrebam. Povsem druga in mnogo globja zgodba pa je to kaj se je dogajalo in zgodilo z njegovo dušo.

Nikoli ni nič nepopravljivega, dokler živimo. Zato pa je edini res nepopravljivi nasprotnik sreče samo – samomor; in to celo iz dveh vzrokov: prvič, ker se po smrti ne da več nič popraviti, drugič pa, ker je samomor sam obenem dokaz, da je bilo življenje tudi prej nesrečno. Samomorilci grešijo proti temu ob sebi umevnem, temeljnem načelu: dokler živimo, se da še vse popraviti; po smrti pa se ne da nič več. Pravzaprav je res čudno in seveda še bolj hudo, da človeku v stiski pamet in vse moči toliko odpovedo, da se tega pravilnega načela več ne zaveda in se ne ravna po njem. Res je, da ima samomorilec trenutno eno samo misel pred očmi: «Sem v stiski, ki se ji lahko izognem samo s takojšnjo smrtjo«. Vendar pa pomeni tako duševno stanje dejansko kar nenaravno, res že bolestno zoženje zavesti: človek vidi samo eno stvar pred seboj, in to je tista strašna, pred katero je edini možen beg le – v smrt. Zato je seveda v samomorilcu tudi osebna moralna prištevnost in odgovornost zmanjšana na ničlo. Ne ve prav, kaj počenja; čeprav na videz kaže veliko treznost in celo globoko življenjsko modrovanje. Ni glavni vzrok samomorov pomanjkanje zunanjih dobrin (potem bi morali biti samomori v revnih deželah najbolj številni, a so prav tam najbolj redki), marveč izprijenost in izmaličenje duhovnih dobrin, katerih nosilec je značaj in z njim duša, ker sta izgubila kompas. Tu je vrelec sreče, ki ga moramo čuvati, da se ne zastrupi, da se nam sreča ne sprevrže v strup. Torej; samomorilci se v večini primerov ne zavedajo svojega zadnjega dejanja. Največkrat si življenje skrajšajo, ker so v posebnem afektnem stanju, ne vidijo izhoda. Ponavadi so samomorilci psihično motene osebnosti.

Ni rečeno, da gre vedno za psihično neprisebnost. Imamo primere, ko je nekdo preprosto utrujen od življenja, odkloni zdravljenje in vse muke ki ga čakajo in konča svojo pot po naravni poti. Poznam žensko, ki ni želela biti v v breme svoji družini, bolezen bi jo priklenila za posteljo in bi na koncu samo še vegetirala. Uredila je vse, kar je še morala, poslovila se v pismu in zaspala, za vedno. Neprištevnost ? Psihična motenost? Prej naša prevelika prepričanost o smislu življenja.

Seveda je, samomor je moja pravica. In ne, samomorilci niso psihično bolni ljudje. Imam izkušnjo v družini. Ne obsojajmo, ker ne vemo, kaj in kako vse drugi človek doživlja. Bolečina svojcev po samomoru, pa je zagotovo ena najtežjih bolečin po smrti, ker je dodatno obremenjena še z občutkom krivde in slabe vesti - v smislu:" Kako da nisem opazil/a nobenih opozorilnih znakov. Sem jaz kriv/a?" Zelo, zelo boli in se zdravi več let!

Tadeja, bi te prosila, da to vprašanje malo razširimo. Ker ja, res je vsak človek je svet zase, takšno vprašanje kot: Ali je suicide pravica ali ne? ne smemo obravnavati tako ozko, in stlačiti le v par stavkov. Najprej me zanima, v katerih situacijah bi ti osebno naredila samomor? Bi prijazno prosila tudi druge bralce tega foruma, da vsak našteje situacije za katere se mu zdi, da bi najboljša rešitev bila prekinitev lastnega življenjskega toka, prenehanje obstajanja upanja, odpoved možnosti, da preizkusiš svoj pogum in vzdržljivost v težki situaciji, prizadejanja neznosne žalosti bližnjim, seveda, če ni to namen za dokazovanje: "Sedaj pa boste jokali za mano, ko me ne bo." precej kruto za ljudje, ki jih pustimo živeti. Lahko situacijo zrcalno obrnemo, to je vseeno, da pobiješ vse ljudje, ki te imajo radi in potem živi s tem, saj tudi to je na nek način samomor. Vsak človek ima svoj prag bolečine, vse nas življenje vzgaja, trenira našo, bomo rekli psihično vzdržljivost (kot recimo športniki, ki dvigujejo uteži, saj seveda prvič ne bodo mogli dvigniti takšne teže, ki jo lahko z redno vadbo dvignejo čez eno leto. In izkušen trener (v našem primeru življenje) zelo dobro vidi in zna oceniti kdo koliko bo lahko vzdržal). Vsak samomor je umik, tek (v tem primeru zadnji) pred oviro, pred Bolečino (bolečine so različnih zvrsti); ni važno ali je to bolezen, ali je to "enostranska" ljubezen, izguba premoženja, izguba bližnjega, zaznamovanost in nesprejetje okolice, izguba smisla ... še veliko tega. Kakor vidimo vse zahteva premagovanje bolečine, zahteva naš pogum, zahteva, da vztrajno treniramo našo "življenjsko moč" da prestanemo to "bolečo" preizkušnjo, da življenje premaga našo strahopetnost. Bolečina je sorodnica strahu, torej takšno dejanje je strahopetnost. Seveda, če naša ljubljena oseba se odloči za to dejanje, ne smemo je obsojati. Ampak se moramo zavedati, da ni v tem našej krivice. Življenje nas vzgaja in zelo dobro pozna naše zmožnosti, ker je življenje najboljši trener in nikoli ne bo nam dal težjega bremena kot sicer ga vzdržimo. Torej umik iz življenja - je "lenoba" ... ? B.

Lahko je biti moder in močen, pogumen, dokler nisi na "drugi strani". Vse odgovore poznamo, kot da nas nikoli ne bi prizadelo tako, da vse kar si vedel nima več smisla, ker si v sami srčiki bolečine. Takrat je svet popolnoma drugačen. In niso vsi ljubljeni, nekateri nobenga nimajo. Poplna samost. Naredijo rezime, odidejo. Brez obžalovanja, bolečine. Mir.

nan, stvar je v tem, da sem bila na drugi strani, in zato bi rad, da o tem govorimo, in ne samo govorimo... Ne, nisem modra, vsa modrost, ki sem jo odnesla, da to ni prav. V tistem trenutku se res nahajaš v centru bolečine, in sama tema okrog ... imela sem srečo, da so me rešili... zdaj vem, da se da živeti in življenje sprejeti z radostjo, ko se zbudiš - razumeš. b.

re: B. Ne pustim si vzeti pravice, da sama odločam o svojem življenju ali smrti. Menim, da ni situacije, v kateri bi si vzela življenje. Zame je življenje neprecenljivo, kot tudi pravica, da imam vedno možnost izbire.

samo malo spremenim, brez panike, ok? Življenje - to je moja pravica!