Zasvojenost je le slaba navada

Življenje stalen je napad na sebe samega! Nekdo si ves čas nohte grizel bo do živega, spet drugi s cigaretnim dimom si bo pljuča žgal, cirozo jeter tretji s pitjem bo pritegoval, četrti z vilico in z žlico si bo kopal grob, zadolževal se peti bo, ker domišljav je snob, z drogo šesti na možgane izvedel bo napad. - Vse to zato, ker sebe samega nič nima rad! ------------ Vsak človek ima pravico, da si svobodno oblikuje in razvija svoje dobre, pa tudi slabe navade. Če neko misel ali dejanje dovolj dolgo ponavljamo, bomo dosegli ravno to - namreč navado v obliki prisilnega delovanja. To delovanje se bo kmalu preobrazilo v zahrbtno zasvojenost, ki se je ne bo več moč rešiti, ali pa le z veliko težavo, kajti zasvojenosti praviloma sodijo med slabe navade, ki so še posebno trdovratne! Svobodno razvijanje slabih navad v resnici ne pomeni nikakršne svobode, ampak prav nasprotno - suženjstvo. Kajti vsaka zasvojenost je v resnici takšna ali drugačna oblika suženjstva, za katero pa se je odločil vsakdo čisto sam, povsem zavestno in prostovoljno. V tem suženjstvu sicer nekaj časa morda celo uživa, zato pri njem vztraja in se mu predaja, dokler ne občuti pogubnih posledic takšnega "uživanja". A takrat je ponavadi že prepozno, kajti zasvojenost ga je že potegnila v svoje neusmiljeno "kolesje", kjer ga vrti, premetava in melje po mili volji. ------------ V umetnem paradižu so bogovi seks in "trava", bulimija, droga, alkohol, tobak in kava. Bogovi se med sabo ljubijo bolj kakor bratci, a sploh bogovi niso, ampak iz pekla rogatci. ------------ Junk food zasvojencu ne nudi le kulinaričnih užitkov, ampak ga obloži še z debelo plastjo maščobe, mu pridela visok krvni pritisk, žilne obloge, težave z dihanjem, sladkorno, bolezenske spremembe v sklepih, neestetski videz... Alkohol mu ne prežene le skrbi in ga zaziblje v sladko omamo, ampak mu istočasno uničuje jetra in možganske celice, ga osami, postara, mu razdre družino... Tobak mu ne zagotovi le duševne sprostitve, ampak mu prikliče še pljučnega raka, odmiranje tkiva, smrdljiv kadilski zadah, nagubano, sivo, postarano kožo, gnile zobe... Da o mamilih niti ne govorim! Podatkov o njihovem uničujočem delovanju na človekovo telo, um in dušo navadno kar mrgoli v vsakodnevnem tisku. Pa vendar se ljudje kar naprej odločajo, da bodo uživali uničujoče, škodljive substance. Kaj jih žene k temu? Zakaj nekateri postanejo zasvojeni z njimi, drugi pa ne, kljub temu, da so recimo oboji živeli v nemogočih razmerah, trpeli zaradi hudih stresov, frustracij, nesreč..., kar vse so lahko odlični razlogi za zatekanje k raznim blažilom, pomirilom in tolažilom? Kaj oz. kdo sploh odloča o tem, kdo bo postal zasvojenec, kdo pa se bo temu izognil? Spominjam se svoje mladosti, ki nikakor ni bila rožnata, daleč od tega. Doživela sem veliko žalostnih in hudih stvari - ločitev staršev, utesnjenost v številni družini, kjer je imela glavno besedo ukazovalna, trdosrčna babica, revščino, nasilje brezčutnega lastnika hiše nad nami otroki, pomanjkanje očetove ljubezni, zatiranje sošolcev, učiteljev..., pa vendar mi je nekako uspelo ohranjati nekakšno ravnovesje in se prebiti skozi srhljivi labirint otroštva, ne da bi se mi bilo treba zatekati h kakšnim umetnim blažilom oz. tolažilom. Še najbolj je k temu pripomogel materin glas (ali pa je bil to glas intuicije, angela varuha, Višjega Jaza...), ki se mi je vedno z grozljivo jasnostjo, natančnostjo in pravočasnostjo oglašal v zavesti, kadar sem bila pred hudo preizkušnjo, skušnjavo, ali kadar sem bila izpostavljena neznosnemu trpljenju. Sporočilo se je vedno glasilo enako:"Karkoli boš storila, boš storila sebi!" In resnično sem dobro premislila, kaj bom v določeni situaciji storila, kajti postajalo mi je vse bolj jasno, da bom posledice svojih dejanj nosila le sama. To zavedanje me nenehno spremlja še dandanes. Kaj pa današnji otroci? Koliko staršev jih opozori na posledice njihovih nepremišljenih dejanj? In - ali niso ti otroci vse preveč zaščiteni, zaviti v vato, obvarovani pred vsakršnimi težavami? Jim ne nudijo starši preveč vsega, še preden otroci sploh izrazijo željo po nečem? Ali ne hodijo starši v šolo nadirat učiteljev, oziroma se hodijo pritoževat nad učitelji k ravnatelju, češ da se njihovim miljenčkom v šoli godi krivica, zatiranje, nasilje...? Kako naj taki otroci razvijejo lastno odgovornost, samostojnost in odpornost, če pa vse zanje postorijo starši?! Ko se potem takšen "scrkljan" otrok znajde pred resničnim problemom, ki bi ga moral rešiti sam z lastnimi močmi in umom, brez pomoči staršev, se znajde v hudi stiski. Ker ni naučen pravilnega odzivanja na življenjske težave oz. izzive, se zateče k opojnim sredstvom, ki naj bi omilile njegovo stisko. Pa jo res omilijo? Morda le kratkoročno, za kakšen dan, dolgoročno pa zagotovo ne. Še huje - naredijo mu velikansko, nepopravljivo škodo. Ko se otrok tega zave - če sploh - pa je navadno za pravilno ukrepanje že zdavnaj prepozno, kajti potegnilo ga je v začaran krog, iz katerega se brez izdatne pomoči okolja zlepa ne bo izvlekel. Nietsche je svoje dni izjavil: "Kar te ne ubije, te okrepi". Pri opojnih sredstvih resničnosti tega izreka raje ne preverjajmo! Ne samo, da nas ne bodo okrepila - zagotovo nas bodo pogubila! ------------ Če je skušnjava močnejša od tebe, tedaj sabotiraš samega sebe! Kdor je na razpotju, ima na voljo dve poti: ena je lahka, druga je prava. Tisti, ki k užitkom se mu pretirano mudi, da zahrbtna lahka je, spoznava. Zasvojenost je na začetku šibka, neopazna, ko pa se utrdi, je močna, vztrajna in nakazna. ------------ Avtorica članka: Ljuba Žerovc http://www.modrostizbrane.com Članek je bil objavljen v brezplačnem e-mesečniku "KORAKI DO USPEHA", ki ga izdaja in ureja Roy Goreya, www.osebna-rast.com Modri izreki so iz knjige "Modrosti zbrane iz verzov stkane", avtorice Ljube Žerovc