Včeraj sem imela seanso zdravljenja in glas v meni je dejal: “Poslušaj svojo dušo, ne razuma. Včasih se zdi odločitev neumna, čudna ali celo nerealna. Ampak vedi da razumskih “rešitev” vedno zmanjka, presežek, se pravi nove ideje pridejo iz duše. Zato imej vero, zaupaj, stopaj naprej četudi z zaprtimi očmi, da bi se izzognil strahu. Verjemi nisi sam, če boš deloval, delal korake, boš dobil na pot vso pomoč, ki jo potrebuješ za svoj uspeh.”
Zatorej sta resnični vprašanji dve:
Ali sem resnično pripravljen slišati glas svoje duše?
Ali imam pogum, da hodim po poti, ki je ne poznam in se soočim s strahovi neznanega?
Ne pravim da je pot enostavna, pravim le da lahko PRAV VSAKEMU izmed nas uspe, če se le povežemo s svojo dušo, odmislimo ves strah, ga pustimo naj kolovrati nekje zunaj nas. Potrebujemo le čisto vizijo in pogum za vsak naslednji korak. Vse ostalo se bo uredilo … ker smo posebni, enkratni in vredni vsega najboljšega...
Dnevnik duhovne zdravilke
