Strah

Strah me je katastrofalnih stvari. Imam katastrofalna pričakovanja. Da se bo nekaj zgodilo in da se jaz lahko vnaprej pripravim in to olajšam. Huda bolezen, vojna ali kaj drugega. STRAH ME JE! In ta strah me blokira že danes, da ne zmorem uživati, da ne zmorem delati tega, kar me veseli, biti v tem trenutku, dati vse od sebe, živeti vse, kar mi je ponujeno. STRAH ME JE! Strah me je, kaj se bo zgodilo, če bom živel svoje sanje. Strah me je, da če bom živel svoje sanje, da se bo gotovo zgodilo nekaj, zaradi česar bom obžaloval svojo odločitev. Strah me je, da bom ostal brez denarja oz. da bom služil manj kot sedaj. Da bom v slabšem položaju, manj svoboden. Strah me je, da bom izgubil tisto kar sedaj mislim da imam. Čeprav ne vem, kako je drugje, me je strah, da bom izgubil to, kar mislim, da imam. Strah me je strahu. Rad bi bil viden, pomemben. Strah me je, ker je vse minljivo. Ker nočem sprejeti, da vse kar delam, je narejeno, toda je in obstaja samo tisti trenutek. Naslednji trenutek je že zastarelo, je temelj nečesa novega. Strah me je sprejeti, da vsaka stvar, ki jo počnem nima globalnega in večnega učinka in da kar počnem, počnem to zaradi sebe. Strah me je tega spoznanja. In zato iščem nekaj stalnejšega, nekaj velikega. Ker mislim, da bo potem obstojnejše. Strah me je minljivosti. Sebe in stvari, ki jih počnem. Nesmiselnosti. Strah me je uvida v minljivost. Čeprav čutim, da bi me to umirilo. Mi dalo novo svobodo. Me je strah tega. Zakaj sem jezen? Ker mislim, da izgubljam čas v sedanji službi in hočem biti za to pošteno plačan. Za svoj izgubljeni čas in ne za čas dela. Kako noro bi bilo, če bi spet delal stvari, ki me veselijo. Ki bi mi bile v zagon, bi me navdihovale, ne pa bile nekaj, kar delam zaradi strahu in denarja. Strah me je, da tako delo ne obstaja. In si delam zidove, da to ni mogoče. Kaj pa če je? Kaj pa če obstaja delo, katero me navdihuje? Mi je v izziv? In kaj bi to bilo? Kako težko se mi je ustaviti in se vprašati, zakaj počnem katero izmed stvari.