Sonce na nebu, sonce v meni

V hindujskih tekstih je sonce izvir vsega, kar obstaja. Nanj se je pogosto gledalo kot na oko boga. Žarki so predstavljali njegov blagoslov, nebeški (duhovni) vpliv, ki ga zemlja sprejema, ko sonce s svojimi nevidnimi nitmi objema vse, kar biva. Hkrati je tudi simbol nesmrtnosti, saj se vsako jutro znova rojeva in tako ponazarja nenehno prerajanje življenja. Pa vendar je sonce, ki ga opazujemo na nebu, le najbolj pozunanjen izraz moči notranjega življenja. Vsaka življenjska oblika ima namreč svojo notranjo, subjektivno plat, ki je vir osnovnega življenjskega impulza. Sonce torej izžareva to notranjo moč, moč, ki oživlja. In kot je sonce v središču neba tisto, ki daje življenjsko moč, je tudi duhovno središče v vsakomur med nami vir življenja. Temu središču lahko rečemo tudi duhovno srce ali duhovno sonce. Le-to človeka nenehno navdihuje, mu daje moč ob različnih življenjskih preizkušnjah in izzivih.

Človek nenehno išče srečo, izpolnitev. V nas je nenehno prisotna težnja po harmoniji, ki pa jo iščemo v svetu dobrin, zabave, denarja, ... In vendar je skrito v nas samih. Naše duhovno sonce je venomer polno, bogato, pa naj se počutimo še tako izpraznjene. In ne samo to: tudi dajati si želi. Želi nenehno deliti radost življenja z drugimi bitji. To je točka čistega miru, stabilnosti in polnine.

Ko sonce zgodaj zjutraj s svojimi žarki obsije zemljo, razžene temo - to omogoča videnje sveta. Podobno žar notranjega sonca, duhovnega jedra v človeku prinese v življenje sposobnost celostnega videnja, jasnost, optimizem, kar spremeni naš pogled na življenje. Tako je sonce tudi simbol razsvetljenja, ko v našem umu posveti luč razumevanja in ko žarek luči prinese hipno intuitivno spoznanje.

Ko vzide jutranje sonce, se začne nov dan. Ko zažari notranje sonce, se začne novo, drugačno življenje.

Naj notranje sonce sije v vas skozi poletje in v jesen. Želimo si, da bi k temu pripomogla tudi revija v vaših rokah.

Darja Cvek Mihajlović
www.cdk.si/soutripanje