Če imate fotko in bi jo želeli objaviti na Pozitivkah, jo pošljite na:
info@pozitivke.net ali igor5ek@siol.net
Tatjana
Draga Kraševka,
upam, da ti bo moja pesem o Krasu všeč.
Lep pozdrav iz Kopra Tatjana
MIMOHOD RDEČEGA
Gledam na neskončni mimohod rdečega, ki ostaja zvest barvi kraške zemlje, to neskončno valovanje in pretakanje sokov sonca skoz kaplje ljubezni v jagodah teranove trte, poseljene po brajdah in borjačih z latniki pred hišami.
Občudujem to jesensko vdajanje nasladi z nerazložljivo slo, da so korenine prerasle kamen noči v sončno luč jutra. Koliko nerazložljive upornosti se bojuje znotraj po vrtačah, koliko lepotnega ugodja in nevsiljivosti je v kraških rožah, ki se prebijajo skoz kamenje in skalni svet v iskanju luči.
Koliko vmesnih postankov je v rasti borov, hrastov, brinja in ruja. Med brezštevilnimi majhnimi cvetlicami se bohoti sredi sončnega dneva raznovrstna barvna raznolikost in dišeča odprtost cvetnih čašic in prašnikov. Koliko premišljene darežljivosti premore ponuditi kamniti svet v roži, ki daje čebeli med.
Na slehernem koraku je prepričljivo potrjena ljubezen in malo privzdignjene trte v pergolo pojejo hvalnico in obžarjajo z zračno zeleno svetlobo prijateljske pomenke kraških ljudi.
Med šelestenjem vej ob popoldanskih sapah opojno omamljajo dišave belega žvepka. Vse nebesno ozračje je vdano dišeči rožnati barvi gorečk, ki povedo zgodbe o ljubeznih na gankih, kjer bivajo sončni ljudje. Vse velikodušno raste navskrižno, poševno in vzravnano pod sončni zenit, vse dohiteva plodove, ki jih nosi narava v sebi.
Komentarji
2 komentarja
Olga Kolenc
*************************
Če imate fotko in bi jo želeli objaviti na Pozitivkah, jo pošljite na:
info@pozitivke.net ali igor5ek@siol.net
upam, da ti bo moja pesem o Krasu všeč.
Lep pozdrav iz Kopra
Tatjana
MIMOHOD RDEČEGA
Gledam na neskončni mimohod rdečega,
ki ostaja zvest barvi kraške zemlje,
to neskončno valovanje in pretakanje
sokov sonca skoz kaplje ljubezni
v jagodah teranove trte, poseljene po
brajdah in borjačih z latniki pred hišami.
Občudujem to jesensko vdajanje nasladi
z nerazložljivo slo, da so korenine prerasle
kamen noči v sončno luč jutra.
Koliko nerazložljive upornosti
se bojuje znotraj po vrtačah,
koliko lepotnega ugodja in nevsiljivosti
je v kraških rožah, ki se prebijajo
skoz kamenje in skalni svet v iskanju luči.
Koliko vmesnih postankov je v rasti borov,
hrastov, brinja in ruja. Med brezštevilnimi
majhnimi cvetlicami se bohoti sredi
sončnega dneva raznovrstna barvna raznolikost
in dišeča odprtost cvetnih čašic in prašnikov.
Koliko premišljene darežljivosti premore ponuditi
kamniti svet v roži, ki daje čebeli med.
Na slehernem koraku je prepričljivo potrjena
ljubezen in malo privzdignjene trte v pergolo
pojejo hvalnico in obžarjajo z zračno zeleno
svetlobo prijateljske pomenke kraških ljudi.
Med šelestenjem vej ob popoldanskih sapah
opojno omamljajo dišave belega žvepka.
Vse nebesno ozračje je vdano dišeči rožnati
barvi gorečk, ki povedo zgodbe o ljubeznih
na gankih, kjer bivajo sončni ljudje.
Vse velikodušno raste navskrižno, poševno
in vzravnano pod sončni zenit, vse dohiteva
plodove, ki jih nosi narava v sebi.