Iz smešne gledališke igrice - Opis sebičnega miru.
Dekle pravi, ne najdem smisla življenja v tem svetu, grem do puščavnika, on mi bo pomagal. In se odpravi.
Pride do njega in mu začne na glas tožiti o svetu in vsem. Puščavnik pa začne tarnati: Že leta leta ohranjam mir, le kdo mi je poslal to kričečo babo, kdo jo bo poslušal in prenašal.
Glede nesebičnega miru.
Človek, ki se ni niti sam odločil, da bo puščavnik, ki ne išče takega miru, kjer bi rad prilagodil vse sebi ali ne dela umetnega miru, ker ga je tudi ohraniti nemogoče, ter dozori v spoznanju, da to ne gre, najde vsaj drobec nekega drugega miru in če ga z vsem veseljem tudi prav uporablja, se v njem naseli in utrdi.
Nemogoče je. da bi to namesto nas imel nekdo drugi in da bi to bilo dovolj, poudarjam, mislim ravno na to, kar moramo imeti mi.
Če imaš tega miru malo in ti postane nevreden, in ga zaradi tega narobe uporabljaš, ter postaneš del nevrednega, vidiš da ga potem nimaš nič, kar pripelje do tega, da začneš ustvarjati utvaro umetnega sebičnega miru in zmeraj doživljaš bolečino njegove izgube.
Postati del nevrednega, pomeni izgubiti resničen mir.
