#Znanost in spoznanja

Nov družbeni red

Piše: Aleksej Metelko v novih Misterijih www.misteriji.si
Sonce6 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Projekt Venus ima konkretne predloge in načrt za novo družbeno ureditev

Naš denarni sistem ni sposoben zagotavljati visokega standarda bivanja za vse, niti ne more zagotoviti zaščite okolja, saj je glavni motiv dobiček … Denar ne usmerja ekonomije v smeri koristi širše javnosti, temveč v korist lastnikov in nadzornikov kapitala … Večina destruktivnih dejanj v današnji družbi je neposredna posledica razčlovečenega monetarnega sistema … To so zamisli projekta Venus*, ki predlaga nov družbeni sistem in realen načrt za rojstvo nove svetovne civilizacije.

Junija sta v okviru svetovne turneje predstavljanja projekta Venus, ki se zavzema za družbene spremembe v smeri miroljubne in trajnostne globalne civilizacije, v Cankarjevem domu predavala soustanovitelja projekta Jacque Fresco in Roxanne Meadows. 94-letni Fresco je v svojem življenju deloval na različnih področjih znanosti od medicine, letalstva do filmske tehnologije, psihologije in družbenih sistemov. Širši množici je najbolj poznan po nastopu v drugem delu dokumentarnega filma Zeitgeist: Addendum, kjer je predstavil tudi projekt Venus.

O PROJEKTU VENUS
Začetki projekta segajo v sedemdeseta leta, ko sta Fresco in Meadows v mestecu Venus na Floridi začela graditi 9 hektarjev obsežen raziskovalni center ter kovati načrt za družbeno spremembo, ki naj bi bila temeljni kamen nove globalne družbene ureditve.

Projekt nenehno išče rešitve, kako uporabiti napredno tehnologijo in vire za maksimalno dobro človeštva in hkrati za čim manjše obremenjevanje našega planeta. Ponuja možnost za primernejšo in pravičnejšo družbeno ureditev. Če se bo razvijal naprej, lahko pričakujemo obliko družbe, v kateri bosta avtomatizacija in tehnologija inteligentno integrirana in katere osnovna funkcija bo zagotavljanje visoke kvalitete življenja in ne visokih dobičkov.

Prva sprememba se mora zgoditi v glavah ljudi ter posledično v spremenjenih vrednotah. Nato naj bi nov sistem ekonomije, ki temelji na virih, zamenjal današnji denarni sistem. »Fanatizem, predsodki in pohlep se ne prenašajo iz roda v rod genetsko, temveč se jih naučimo v svoji kulturi ali subkulturi … Razlika med serijskim morilcem in svetnikom je okolje,« pojasnjuje Fresco.

V novem sistemu bodo vse dobrine in storitve na voljo brez protivrednosti v denarju ali kateri koli drugi obliki zadolžitve. Projekt torej obljublja življenje brez kreditov in vsakodnevnih skrbi glede denarja s hkratnim stalno visokim življenjskim standardom.

Fresco meni, da večina destruktivnih dejanj v današnji družbi tako ali drugače izvira iz razčlovečenega monetarnega sistema. Meadowsova pojasnjuje vizijo projekta: »Naš cilj je odpraviti procese, katerih posledice so pohlep, verski fanatizem, izkoriščanje in elitizem.

Odpraviti hočemo potrebo po zaporih in socialnem skrbstvu. Teh težav se nikakor ne moremo znebiti, ker že zelo dolgo živimo v pomanjkanju, v menjalni trgovini in monetarnem sistemu, ki povzroča pomanjkanje.« Če izkoreninimo pogoje, ki povzročajo družbeno nesprejemljivo vedenje, tega vedenja ne bo več.

KAKO ZAČETI
Fresco namesto preurejanja in nadgradnje obstoječih mest predlaga gradnjo povsem novih mest. To bodo samozadostni sistemi, ki bodo izkoriščali najnovejše tehnologije. 90 odstotkov sedanjih mest bi porušili, ostala mesta pa bi služila kot muzeji. Načrti novih mest večinoma predvidevajo krožni razpored. Potrebovali bi tudi celovit popis vseh planetarnih virov, da bi določili parametre za globalno načrtovanje družbenega in tehnološkega razvoja na podlagi kapacitete Zemlje in potreb ljudi.

Prvo takšno mesto bo celovit samozadosten sistem za življenje ljudi v prehodnem obdobju. Energijo bodo pridobivali iz vetra, sonca, toplotnih koncentratorjev, fotovoltaičnih celic, morskega valovanja, biomase, geotermike in drugih virov. Vse to pa je mogoče uresničiti le, ko nas ne bo več oviral denar. Po Frescovih besedah ni vprašanje, ali imamo za kaj takega dovolj denarja, temveč ali imamo za novo usmeritev dovolj virov in znanja. Fresco verjame, da imamo.

PROJEKT V FAZAH
Po projektu Venus bi začetek vzpostavitve nove svetovne civilizacije potekal v fazah. V prvi fazi je bil v mestecu Venus na Floridi zgrajen raziskovalni center, ki daje vpogled v dosedanje delo organizacije. Izdali so knjigo Najboljše, česar denar ne more kupiti (The Best Money Can’t Buy: Beyond Politics, Poverty and War), v pripravi pa je celovečerni film o videzu in funkcioniranju novega sveta.

V naslednji fazi nameravajo zgraditi prvo eksperimentalno raziskovalno mesto, v katerem bodo lahko začeli izvajati številne cilje projekta, od na virih temelječe ekonomije do tehnološko naprednih transportnih sistemov, agrikulture, čistih in obnovljivih virov energije, preseganja nacionalizma, fanatizma in predsodkov, uporabe izdelkov najvišje kakovosti za dobro vseh ljudi, preseganja elitizma na vseh ravneh ter intelektualne in emocionalne priprave ljudi na spremembe in nove izzive.

V zadnji fazi bo zgrajen še tematski park, kjer bodo predstavljene inteligentne hiše, visoko učinkoviti in čisti načini transporta, napredna računalniška tehnologija in številne druge inovacije, ki nam bodo izboljšale kvaliteto življenja.

DENAR LJUDI VLADAR
Vedno ustvarjalni in aktivni Jacque Fresco nastopa z izjemnim žarom, zlasti kadar govori o denarju in denarnem sistemu oziroma njegovi nesmiselnosti. Tudi če bi uničili ves denar na svetu, zatrjuje, bi še vedno lahko zgradili karkoli in živeli v obilju, samo če bi imeli dovolj obdelovalnih površin, tovarn, naravnih virov in tehničnega osebja.

Vsi družbeni sistemi, ne glede na politično ali versko prepričanje, potrebujejo za visok življenjski standard naravne vire, kot so čist zrak, voda, kmetijske površine, industrijska oprema in tehnično osebje. Ljudje v resnici ne potrebujemo denarja, temveč zaradi obstoječega sistema potrebujemo denar za svoje resnične potrebe, kot so nakup hiše, avta, hrane in podobno.

Ljudje nikoli ne bodo enakopravni, če nimajo enake kupne moči; potreba po denarju je vzrok za korupcijo, pohlep in kriminal. V imenu dobička se ropa zemljo in ljudi ter vodijo vojne. Dokler bo ljudi usmerjal dobiček, bo to vedno za pridobivanje bogastva in moči, ne pa za dobro ljudi in okolja. Koristi od novih tehnologij, napredka imajo danes le tisti, ki imajo dovolj veliko kupno moč, da si to privoščijo.

ZLAGANA POLITIKA
Fresco ima veliko za povedati o politiki, za katero pravi, da je v celoti zlagana; vsi po vrsti lažejo, so podkupljeni in nič ne znajo. V monetarnem sistemu demokracija ni mogoča. Če imate dovolj denarja, da oglašujete svoj položaj v vladi, to ni demokracija. Ta sistem odgovarja tistim, ki so že na položajih, torej gre vedno za diktaturo elite premožnih ljudi.

Večina zakonov je napisana v korist poslovnega sveta, ki ima dovolj denarja za lobiranje in podkupovanje vladnih uslužbencev, da služijo njihovim interesom. Dejansko za človeka naredijo zelo malo dobrega. Če bi nam država želela dobro, na primer ne bi dovolila prodaje cigaret in alkohola, vendar vemo, zakaj tega ne prepove. Politiki niso sposobni reševati problemov; tehniki so tisti, ki nam dajejo elektriko, vozila in hiše in ker so naši problemi tehnične narave, nam jih politika ne more več reševati, temveč tehnologija in znanstveniki.

V novem sistemu bodo imeli ljudje pristop do vsega, kar potrebujejo, tako se pojavi vprašanje, kaj bo motiviralo ljudi. Fresco meni, da bomo vedno imeli potrebo po izpopolnjevanju. Ko je človek osvobojen mentalno, vidi nova obzorja, o katerih prej ni niti sanjal.

Aleksej Metelko   

* www.rbefoundation.com

Skupnost Pozitivk

Komentarji

20

BOJANMEHLE1
Potrebna je revolucija družbenega reda. O tej temi bo predaval Dr. Matjaž Mulej na dogodku TEDxMaribor, ki se bo odvijal 25. januarja 2011 v Mariboru.
MIHAEL*
Odgovor na komentar: BOJANMEHLE1
Štajerci, le kaj bi Slovenija brez vašega udejstvovanja... resnično. Naj se vam odpira, naj vas slišijo, naj vas upoštevajo.
osh-kosh
Članek bom dopolnil še s svojimi podatki in predlogi. <<Odpraviti hočemo potrebo po zaporih in socialnem skrbstvu. Teh težav se nikakor ne moremo znebiti, ker že zelo dolgo živimo v pomanjkanju, v menjalni trgovini in monetarnem sistemu, ki povzroča pomanjkanje.« Če izkoreninimo pogoje, ki povzročajo družbeno nesprejemljivo vedenje, tega vedenja ne bo več.>> Sploh ni res da živimo v pomanjkanju.SAmo v ilustracijo : leta 1890 je živelo v ZDA 90% farmerjev( kmetov ), ki so količinsko proizvedli toliko hrane kot jo je bilo potrebno za ZDA.Leta 1990 je bilo v ZDA samo še 3% farmerjev,ki pa so količinsko proizvedli toliko hrane,da jo je bilo dovolj za vse človeštvo.Torej problem je samo pri ljudeh. <<Prvo takšno mesto bo celovit samozadosten sistem za življenje ljudi v prehodnem obdobju. Energijo bodo pridobivali iz vetra, sonca, toplotnih koncentratorjev, fotovoltaičnih celic, morskega valovanja, biomase, geotermike in drugih virov. Vse to pa je mogoče uresničiti le, ko nas ne bo več oviral denar. Po Frescovih besedah ni vprašanje, ali imamo za kaj takega dovolj denarja, temveč ali imamo za novo usmeritev dovolj virov in znanja. Fresco verjame, da imamo.>> Problem ni v denarju,pač pa v vrednotenju časa, ki ga ljudje porabijo za delo.Če npr.čistilka porabi eno uro svojega življenja za čiščenje WC-ja,ni to nič manj vredno od ene ure dela kirurga,ki operira pacienta.In dokler to ne bo jasno večini človeštva,bodo pač problemi obstajali,ker je to nepravično. <<Vsi družbeni sistemi, ne glede na politično ali versko prepričanje, potrebujejo za visok življenjski standard naravne vire, kot so čist zrak, voda, kmetijske površine, industrijska oprema in tehnično osebje. Ljudje v resnici ne potrebujemo denarja, temveč zaradi obstoječega sistema potrebujemo denar za svoje resnične potrebe, kot so nakup hiše, avta, hrane in podobno.>> Se strinja, vendar bomo do tega prišli samo s tem, da najprej pravično ovrednotimo uro dela,nato dobro izobražujemo vse ljudi in s takim razvojem,se bo izoblikovala harmonična družba. <<Ljudje nikoli ne bodo enakopravni, če nimajo enake kupne moči;>> Enakopravna kupna moč pa pride iz enake vrednosti plačila za eno uro dela! <<V novem sistemu bodo imeli ljudje pristop do vsega, kar potrebujejo, tako se pojavi vprašanje, kaj bo motiviralo ljudi. Fresco meni, da bomo vedno imeli potrebo po izpopolnjevanju. Ko je človek osvobojen mentalno, vidi nova obzorja, o katerih prej ni niti sanjal.>> In ustvarjanju in zabavanju!
MC
Odgovor na komentar: osh-kosh
>> Problem ni v denarju,pač pa v vrednotenju časa, >> ki ga ljudje porabijo za delo.Če npr.čistilka porabi eno uro svojega >> življenja za čiščenje WC-ja,ni to nič manj vredno od ene ure >> dela kirurga,ki operira pacienta.In dokler to ne bo jasno večini >> človeštva,bodo pač problemi obstajali,ker je to nepravično. >> Enakopravna kupna moč pa pride iz enake vrednosti plačila za >> eno uro dela! Mi je žal, ampak stvari v praksi ne delujejo tako in ne bodo nikoli delovale tako, niti v nebesih, če slučajno obstajajo. Bilo bi tudi neumno, da bi delovale tako. Kot prvo – ena ura dela čistilke ni primerljiva z eno uro dela kirurga, niti po vloženem znanju in še veliko manj po odgovornosti. Tudi ena ura čistilke ni nujno enaka uri dela druge čistilke. Ena čistilka lahko opravi v eni uri toliko, kot druga v dveh ali treh. Razlike so še bolj izrazite (in priznam, da na žalost tudi zamegljene) pri intelektualnih poklicih. Denar ni samo menjalno sredstvo, ki olajša trgovanje. Je tudi nekakšno potrdilo, da nekdo razpolaga z določeno količino moči. Seveda to ne pomeni, da je vse mogoče kupiti za denar in da je denar vsemogočen…je pa denar tisti agens, s katerim je mogoče poganjati velike kolektivne projekte in usmerjati vire, kar bi bilo praktično nemogoče, če bi sistem temeljil na popolnem prostovoljstvu in na absolutnem pluralizmu idej. Ozaveščenost ljudi, o kateri nekateri sanjajo, ne bi pripeljala samo pravičnih modelov za vrednotenje dela in potreb, marveč bi morala zagotavljati tudi delovanje sistema brez vsakega denarja in vsakega nadzora. Taki sistemi pa so popolnoma nemogoči - celo v statičnih nebesih (kjer se razen na recepciji itak nič ne dogaja), se ve, kdo je šef (kdo ima moč) in kaj je dovoljeno in kaj ni. Enakost kupne moči pa je, ne samo utopija, marveč bi, če bi jo uveljalvili, povzročila tudi veliko škodo. Utopija je zato, ker ne obstaja mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati, kaj šele uveljaviti enakost kupne moči. Če pa bi to bilo vendarle mogoče, bi se posledično enakost kupne moči nujno izrazila v poenotenju oziroma v normiranju same ponudbe. Kaj pomeni normiranje ponudbe pa si lahko predstavlja vsak – v prvi vrsti to pomeni njeno osiromašenje in kronično zmanjšanje fleksibilnosti. Ljudje imajo namreč tudi zelo različne potrebe, kar ne izhaja nujno iz nekih kapric, marveč je posledica naravnih danosti (zelo različnih fenotipov). Določenih stvari pač ni mogoče normirati, niti uravnati, še najmanj pa je to smiselno početi zaradi ideala neke vzvišene enakosti. Vem, da se mnogi ne boste strinjali, ampak prepričan sem, da obstoječega sistema ni mogoče spremeniti (izboljšati) z neko radikalno spremembo paradigme. Tako imenovanih »ozaveščenih« ljudi je veliko premalo, da bi se lahko spremenil sistem, ki se je izgrajeval, odkar so nastale prve večje človeške skupnosti. (Delitev dela in menjalna blagovna ter kasneje monetarna trgovina.) Kapitalizem je star vsaj toliko, kot so stare prve velike civilizacije in se ni začel z Adamom Smithom. Kapitalizem je preveč kompleksen, prilagojen in harmoniziran s človeškimi nravmi, in tisto, kar je najbolj grozljivo – je tudi preveč samoregulirajoč sistem, da bi ga mogli kar odpraviti in zamenjati z nečim drugim. Težava je v tem, da NI NIKOGAR V OZADJU – ljudje, ki imajo v rokah skoncetrirano največjo moč (denar), so sicer znani, mnogi tudi poimensko – in seveda služijo kot strelovod za gnev ljudi, so dobrodošli pri iskanju grešnega kozla in seveda za množico teorij zarote, ampak - poanta oziroma moč kapitalizma ni v tem oziroma v teh sicer močnih posameznikih – ti predstavljajo samo »stransko škodo« - so proizvod kapitalizma, niso pa njegov izvor oziroma vzrok. Moč kapitalizma je v tem, ker je danes kapitalist lahko skoraj vsakdo, če le hoče, je dovolj sposoben in dovolj motiviran. Pravila igre omogočajo in spodbujajo kopičenje in ljudje instinktivno radi kopičijo, ker jim to daje (lažen) občutek varnosti. Moč in prožnost kapitalizma se izraža tudi v pestrosti in konkurenčnosti »duhovne ponudbe«. Kapitalizem zna prežvečiti vse – tudi duhovnost – da se le prodaja, dokler je povpraševanje, obstaja tudi ponudba. Tudi duhovnost se prodaja v evrih! (He, he – me zanima, kako bi normirali eno uro dela duhovnega učitelja – mogoče ne bi bilo slabo, če bi bili tudi duhovni učitelji plačani po isti tarifi, kot so plačane čistilke – recimo 3 evre na uro – potem enodnevna duhovna delavnica ne bi več stala 100 evrov, ampak v primeru malo večje skupine le še kak evro ali dva! In potem bi si lahko razne spiritualne delavnice, na katerih bi jih podučile, da so "Eno s stvarstvom", privoščile tudi čistilke!) Nekateri si domišljajo, da bo bolje, če bo ljudstvo prevzelo »vajeti v svoje« roke in zrušilo sedanje oblastnike, po možnost s kako revolucijo. Kdo jih bo pa zamenjal in kdo bo potem poskrbel za uveljavljanje novega modela pravičnosti? Kdo sploh ima to moč in premore takšno moralno avtoriteto? Mogoče novi diktator, ki bo nastopil v imenu tako imenovane »ljudske volje«? Vse to je zgodovina že videla… (Odkar obstaja človeštvo, ljudje govorijo, da tako ne gre več naprej.) Seveda pa še zmeraj obstaja alternativa – vesoljska evakuacija s pomočjo dobrih vesoljčkov, novi ali stari mesija, vnebovzetni mojstri, angeli in drugi pomagači iz onostranstva združeni v nekakšne alianso za rešitev človeštva…za tiste, ki verjamejo v pravljice, seveda.
osh-kosh
Odgovor na komentar: MC
<<Mi je žal, ampak stvari v praksi ne delujejo tako in ne bodo nikoli delovale tako, niti v nebesih, če slučajno obstajajo. Bilo bi tudi neumno, da bi delovale tako. Kot prvo – ena ura dela čistilke ni primerljiva z eno uro dela kirurga, niti po vloženem znanju in še veliko manj po odgovornosti. Tudi ena ura čistilke ni nujno enaka uri dela druge čistilke. Ena čistilka lahko opravi v eni uri toliko, kot druga v dveh ali treh. Razlike so še bolj izrazite (in priznam, da na žalost tudi zamegljene) pri intelektualnih poklicih. >> Ne bi se strinjal s teboj,ena ura življenja je pač ena ura življenja.Kdo pa sili kirurga da postane kirurg?Kdo mu omogoča, da lahko študira?Če ne bi bilo proizvajalcev hrane ( da zanemarimo čistilke ),bi se potencialni kirurg moral najprej ukvarjati s iskanjem hrane in dvomim da bi pol imel čas še za študij.Če se gremo pravično družbo,potem naj bi šlo za enakopravno porazdelitev dela.Prej preživi kmet brez dohtarja, kot pa dohtar brez kmeta.Več kot očitno je,da ne rabi vsak zemljan kirurga,rabi pa prav gotovo hrano.Dokler ti ne bo jasno( in podobno mislečim ) da ura dela mora biti primerljiva med vsemi enako,bo pač sranje na tem svetu.Zakaj bi nekdo opravljal svoje delo slabo,če je plačan enakovredno kot drugi? <<Denar ni samo menjalno sredstvo, ki olajša trgovanje. Je tudi nekakšno potrdilo, da nekdo razpolaga z določeno količino moči.>> Denar je v svojem bistvu enota za vrednost človeškega življenja.Za eno uro dela dobiš 2,5,10,50 eurov in toliko je vredno tvoje življenje.Če bi vrednost denarnih valut imela osnovo v človeških življenjih in ne v zlatu,bi se kvaliteta življenja drastično zvišala. << Seveda to ne pomeni, da je vse mogoče kupiti za denar in da je denar vsemogočen…je pa denar tisti agens, s katerim je mogoče poganjati velike kolektivne projekte in usmerjati vire, kar bi bilo praktično nemogoče, če bi sistem temeljil na popolnem prostovoljstvu in na absolutnem pluralizmu idej.>> Iz tvoje perspektive je tako,iz moje pa ne.Samo spomni se kaj vse je bilo narejeno v jugi med leti 1946-60 na prostovoljni bazi. Dokler ne bi poizkusili,ne bi mogli 100% vedeti. Važna je motivacija,če ljudje vedo kaj bodo dobili,se da vse narediti. <<Ozaveščenost ljudi, o kateri nekateri sanjajo, ne bi pripeljala samo pravičnih modelov za vrednotenje dela in potreb, marveč bi morala zagotavljati tudi delovanje sistema brez vsakega denarja in vsakega nadzora. Taki sistemi pa so popolnoma nemogoči - celo v statičnih nebesih (kjer se razen na recepciji itak nič ne dogaja), se ve, kdo je šef (kdo ima moč) in kaj je dovoljeno in kaj ni.>> Brez nadzora pa ne gre nikjer.Vsi vse vidimo in vse slišimo, to je najboljši sistem. <<Enakost kupne moči pa je, ne samo utopija, marveč bi, če bi jo uveljalvili, povzročila tudi veliko škodo. Utopija je zato, ker ne obstaja mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati, kaj šele uveljaviti enakost kupne moči. Če pa bi to bilo vendarle mogoče, bi se posledično enakost kupne moči nujno izrazila v poenotenju oziroma v normiranju same ponudbe. Kaj pomeni normiranje ponudbe pa si lahko predstavlja vsak – v prvi vrsti to pomeni njeno osiromašenje in kronično zmanjšanje fleksibilnosti. Ljudje imajo namreč tudi zelo različne potrebe, kar ne izhaja nujno iz nekih kapric, marveč je posledica naravnih danosti (zelo različnih fenotipov). Določenih stvari pač ni mogoče normirati, niti uravnati, še najmanj pa je to smiselno početi zaradi ideala neke vzvišene enakosti.>> To si napačno razumel.Vsak ima vsaj približno enako denarja,kupuje pa tisto kar mu paše( tisto za kar misli da je najboljše zanj ). <<Vem, da se mnogi ne boste strinjali, ampak prepričan sem, da obstoječega sistema ni mogoče spremeniti (izboljšati) z neko radikalno spremembo paradigme. Tako imenovanih »ozaveščenih« ljudi je veliko premalo, da bi se lahko spremenil sistem, ki se je izgrajeval, odkar so nastale prve večje človeške skupnosti. (Delitev dela in menjalna blagovna ter kasneje monetarna trgovina.) Kapitalizem je star vsaj toliko, kot so stare prve velike civilizacije in se ni začel z Adamom Smithom. Kapitalizem je preveč kompleksen, prilagojen in harmoniziran s človeškimi nravmi, in tisto, kar je najbolj grozljivo – je tudi preveč samoregulirajoč sistem, da bi ga mogli kar odpraviti in zamenjati z nečim drugim. Težava je v tem, da NI NIKOGAR V OZADJU – ljudje, ki imajo v rokah skoncetrirano največjo moč (denar), so sicer znani, mnogi tudi poimensko – in seveda služijo kot strelovod za gnev ljudi, so dobrodošli pri iskanju grešnega kozla in seveda za množico teorij zarote, ampak - poanta oziroma moč kapitalizma ni v tem oziroma v teh sicer močnih posameznikih – ti predstavljajo samo »stransko škodo« - so proizvod kapitalizma, niso pa njegov izvor oziroma vzrok. Moč kapitalizma je v tem, ker je danes kapitalist lahko skoraj vsakdo, če le hoče, je dovolj sposoben in dovolj motiviran. Pravila igre omogočajo in spodbujajo kopičenje in ljudje instinktivno radi kopičijo, ker jim to daje (lažen) občutek varnosti. >> Tudi to bi se hitro spremenilo,če bi bila ura dela pravično ovrednotena.A je kaj narobe z delom pri kapitalistu,če ta pravično plača? <<Nekateri si domišljajo, da bo bolje, če bo ljudstvo prevzelo »vajeti v svoje« roke in zrušilo sedanje oblastnike, po možnost s kako revolucijo. Kdo jih bo pa zamenjal in kdo bo potem poskrbel za uveljavljanje novega modela pravičnosti? Kdo sploh ima to moč in premore takšno moralno avtoriteto? Mogoče novi diktator, ki bo nastopil v imenu tako imenovane »ljudske volje«? Vse to je zgodovina že videla… (Odkar obstaja človeštvo, ljudje govorijo, da tako ne gre več naprej.)>> Vse je stvar dogovora.Postavijo se nova pravila( ala 10 b.zapovedi ) in veselo na delo.A misliš, da ljudje ne bi dobro delali,če bi vedeli da jih čaka pravično plačilo in dobro življenje?
boris kononenko
Odgovor na komentar: osh-kosh
Nov družbeni red? Ne bo držalo. Možna je le nova oblika enega in edinega možnega družbenega reda. Boris
MC
Odgovor na komentar: osh-kosh
>> Denar je v svojem bistvu enota za vrednost človeškega >> življenja.Za eno uro dela dobiš 2,5,10,50 eurov in >> toliko je vredno tvoje življenje.Če bi vrednost denarnih >> valut imela osnovo v človeških življenjih in ne v zlatu, >>bi se kvaliteta življenja drastično zvišala. Osh-kosh - tukaj si močno protisloven sam s sabo. Po eni strani meniš, da bi morala biti ena ura plačana enako, ne glede na vrsto dela, po drugi strani pa naj bi denar oziroma plačilo v denarju predstavljajo nekakšno mero za vrednost človeškega življenja. Ljudje, ki ne morejo delati, so po tej logiki brez vrednosti. Življenja ljudi, ki so sposobni zaslužiti največ na uro ali če hočeš, ki so sposobni narediti največ, pa so po tej logiki tudi vredni največ. >> Samo spomni se kaj vse je bilo narejeno v jugi med >> leti 1946-60 na prostovoljni bazi. Dokler ne bi >> poizkusili,ne bi mogli 100% vedeti. Važna je motivacija, >> če ljudje vedo kaj bodo dobili,se da vse narediti. Veliko se je naredilo tudi drugje, kjer so vladali drugačni modeli. Veliko so naredili tudi v prisilnih delovnih taboriščih. Veliko so naredili tudi tam, kjer je vladal brutalen trg delovne sile in za pičle mezde. Delovne brigade so lahko uspešen model za čase, ko vladajo izredne razmere in ljudje zmorejo nekaj časa živeti od upanja in od idej. Ljudi lahko motiviraš na tisoč in en način – lahko jim obljubiš nebeško kraljestvo ali raj na zemlji – in potem delajo kot mravljice za svojega gospodarja. Prostovoljstvo je čudovito dopolnilo k temu, da je družba bolj prijazna in socialna, ne more pa postati osnova za dominanten ekonomski model – iz preprostega razloga, ker ljudje nismo kloni in smo genetsko zelo specifična bitja, z močno izraženimi individualnimi karakteristikami. Ljudi je, brez čredniške manipulacije, zelo težko uniformirati. Ljudje pač nismo mravlje, niti nismo čebele. Smo živali z močnim smrtnim gonom in zavestjo o lastni umrljivosti, hkrati smo sesalci, naša biološka občutja temeljijo na močni potrebi po toplini in varnosti, zelo izrazito smo tudi opremljeni z instinkti, ki so zaščitniški do mladičev in ožjih družinskih oziroma plemenskih pripadnikov. Po naravi smo (tudi) sektaška bitja. Tako nas je opremila evolucija. Tudi naša zmožnost za empatijo in žrtvovanje za skupnost je do neke mere evolucijskega izvora. Vseeno pa ekonomskega modela ni mogoče izgraditi na predpostavki, da smo absolutno altruistična bitja enakih potreb in zmožnosti. Seveda je o tem možno fantazirati…a v praksi stvari pač ne delujejo tako in nikoli ne bodo. Nazadnje je potreben kompromis, ki mora nujno omogočati koeksistenco tistih, ki dajejo več, s tistimi, ki iz takšnih in drugačnih razlogov delajo manj in slabše ali celo predvsem jemljejo. Sistem absolutne pravičnosti je absolutno nemogoč. (Zanimivo pa je, da kapitalistični ekonomski model pogosto kritizirajo tisti, ki ne delajo nič ali pa samo čvekajo, socialistični model pa tisti, ki so izraziti neto prejemniki socialne pomoči.) Mimogrede - altruistični biološki modeli (npr. pri čebelah), ki si jih ljudje jemljejo za zgled, v resnici niso niti najmanj prijazni - tiste, ki ne morejo delati oziroma, ki ne delajo (na primer odvečne trote), čebele gladko izvržejo iz panja. Enako velja za šibke. Čebelji "altruizem" je v evolucijsko vprogramiran. Življenje posamezne čebele ne velja nič - važno je le preživetje skupnosti. To je model, ki ga absolutno ni mogoče aplicirati na človeško skupnost. >> To si napačno razumel.Vsak ima vsaj približno >> enako denarja,kupuje pa tisto kar mu paše >>( tisto za kar misli da je najboljše zanj ). Saj prav to ti govorim – ljudem »pašejo« različne stvari (imajo različne potrebe), ki jih je popolnoma nemogoče zadovoljiti z isto količino denarja. Ljudi je vsaj teoretično mogoče plačati enako na uro za različno delo, popolnoma nemogoče pa je z enako količino denarja zadovoljiti specifične individualne potrebe. >> Tudi to bi se hitro spremenilo,če bi bila ura dela pravično >> ovrednotena.A je kaj narobe z delom pri kapitalistu,če ta >> pravično plača? Kaj je narobe?!! Najprej to, da si spet protisloven sam s seboj – po eni strani se ti zdi prav, da je ena ura dela čistilke enako plačana kot ena ura kirurga, po drugi strani pa se ti zdi opravičljiv obstoj kapitalistov? In koliko naj bo po tvojem plačana ena ura dela kapitalista? Si moreš predstavljati podjetje za čistilni servis, katerega 100 % lastnik bi bil kapitalist, v njem bi pa delalo sto snažilk z enako urno postavko, ki bi bila enaka urni postavki kapitalista, ki bi takšno podjetje vodil. Kaj bi z dobičkom v takem podjetju in kaj bi z morebitno izgubo v takem podjetju – bi jo enakomerno razdelili med zaposlene. Kakšen je potem sploh še smisel kapitalizma in lastnine na sploh???!!! >> Vse je stvar dogovora. Postavijo se nova pravila >> ( ala 10 b.zapovedi ) in veselo na delo. Ljudje si izmišljajo nova pravila in popravljajo stara, odkar obstaja človeštvo, kar je sicer povsem v redu, a to še ne pomeni, da bi neka nova pravila mogla rešiti vse težave. Na tak način (postavimo nova pravila potem pa veselo na delo) so reševali težave diktatorji. Predvsem pa obstaja vprašanje, kdo bo sestavil nova pravila in katera avtoriteta jih bo vsilila. Kakšne so izjeme. Je mogoče uporabiti ista pravila za vse ljudi? Jih je mogoče prilagajati regijskim specifičnostim? >> A misliš, da ljudje ne bi dobro >>delali,če bi vedeli da jih čaka pravično >> plačilo in dobro življenje? Ne, mislim, da ne bi! Pravzaprav obstaja mnogo takšnih ljudi že danes, pa tega ne počnejo. Nekateri preprosto nočejo in ne želijo delati, kaj šele dobro delati, tudi če imajo vse pogoje za to. In seveda obstajajo tudi takšni, ki delajo dobro, kljub temu, da vedo, da jih ne čaka boljše življenje in da niso ustrezno plačani. Za nameček obstajajo med ljudmi že v osnovi razlike, zaradi katerih, kljub istemu vloženemu trudu, ne opravijo enako dobro istega dela v enakem času. Boljše plačilo za določeno vrsto dela je tudi regulativ, ki ljudi usmerja v opravljanje poklicev, ki so nepogrešljivi, a se zanje ljudje ne bi nikoli odločili, če bi veljalo pravilo, da so vse ure dela enako plačane. Nekatera dela so preprosto bolj obremenjujoča za telesno in za psihično zdravje kot druga.
kitka
Odgovor na komentar: MC
>> Denar je v svojem bistvu enota za vrednost človeškega >> življenja.Za eno uro dela dobiš 2,5,10,50 eurov in >> toliko je vredno tvoje življenje.Če bi vrednost denarnih >> valut imela osnovo v človeških življenjih in ne v zlatu, >>bi se kvaliteta življenja drastično zvišala. Osh-kosh - tukaj si močno protisloven sam s sabo. Po eni strani meniš, da bi morala biti ena ura plačana enako, ne glede na vrsto dela, po drugi strani pa naj bi denar oziroma plačilo v denarju predstavljajo nekakšno mero za vrednost človeškega življenja. Ljudje, ki ne morejo delati, so po tej logiki brez vrednosti. Življenja ljudi, ki so sposobni zaslužiti največ na uro ali če hočeš, ki so sposobni narediti največ, pa so po tej logiki tudi vredni največ. Kitka - realno razmerje fena 1:3 - 4 = maksi >> Samo spomni se kaj vse je bilo narejeno v jugi med >> leti 1946-60 na prostovoljni bazi. Dokler ne bi >> poizkusili,ne bi mogli 100% vedeti. Važna je motivacija, >> če ljudje vedo kaj bodo dobili,se da vse narediti. Veliko se je naredilo tudi drugje, kjer so vladali drugačni modeli. Veliko so naredili tudi v prisilnih delovnih taboriščih. Veliko so naredili tudi tam, kjer je vladal brutalen trg delovne sile in za pičle mezde. Delovne brigade so lahko uspešen model za čase, ko vladajo izredne razmere in ljudje zmorejo nekaj časa živeti od upanja in od idej. Ljudi lahko motiviraš na tisoč in en način – lahko jim obljubiš nebeško kraljestvo ali raj na zemlji – in potem delajo kot mravljice za svojega gospodarja. Prostovoljstvo je čudovito dopolnilo k temu, da je družba bolj prijazna in socialna, ne more pa postati osnova za dominanten ekonomski model – iz preprostega razloga, ker ljudje nismo kloni in smo genetsko zelo specifična bitja, z močno izraženimi individualnimi karakteristikami. Ljudi je, brez čredniške manipulacije, zelo težko uniformirati. Ljudje pač nismo mravlje, niti nismo čebele. Smo živali z močnim smrtnim gonom in zavestjo o lastni umrljivosti, hkrati smo sesalci, naša biološka občutja temeljijo na močni potrebi po toplini in varnosti, zelo izrazito smo tudi opremljeni z instinkti, ki so zaščitniški do mladičev in ožjih družinskih oziroma plemenskih pripadnikov. Po naravi smo (tudi) sektaška bitja. Tako nas je opremila evolucija. Tudi naša zmožnost za empatijo in žrtvovanje za skupnost je do neke mere evolucijskega izvora. Vseeno pa ekonomskega modela ni mogoče izgraditi na predpostavki, da smo absolutno altruistična bitja enakih potreb in zmožnosti. Seveda je o tem možno fantazirati…a v praksi stvari pač ne delujejo tako in nikoli ne bodo. Nazadnje je potreben kompromis, ki mora nujno omogočati koeksistenco tistih, ki dajejo več, s tistimi, ki iz takšnih in drugačnih razlogov delajo manj in slabše ali celo predvsem jemljejo. Sistem absolutne pravičnosti je absolutno nemogoč. (Zanimivo pa je, da kapitalistični ekonomski model pogosto kritizirajo tisti, ki ne delajo nič ali pa samo čvekajo, socialistični model pa tisti, ki so izraziti neto prejemniki socialne pomoči.) Mimogrede - altruistični biološki modeli (npr. pri čebelah), ki si jih ljudje jemljejo za zgled, v resnici niso niti najmanj prijazni - tiste, ki ne morejo delati oziroma, ki ne delajo (na primer odvečne trote), čebele gladko izvržejo iz panja. Enako velja za šibke. Čebelji "altruizem" je v evolucijsko vprogramiran. Življenje posamezne čebele ne velja nič - važno je le preživetje skupnosti. To je model, ki ga absolutno ni mogoče aplicirati na človeško skupnost. Kitka - prostovoljstvo = neprecenljivi fitbeck = NAD denarjem >> To si napačno razumel.Vsak ima vsaj približno >> enako denarja,kupuje pa tisto kar mu paše >>( tisto za kar misli da je najboljše zanj ). Saj prav to ti govorim – ljudem »pašejo« različne stvari (imajo različne potrebe), ki jih je popolnoma nemogoče zadovoljiti z isto količino denarja. Ljudi je vsaj teoretično mogoče plačati enako na uro za različno delo, popolnoma nemogoče pa je z enako količino denarja zadovoljiti specifične individualne potrebe. Kitka - Debata odveč? >> Tudi to bi se hitro spremenilo,če bi bila ura dela pravično >> ovrednotena.A je kaj narobe z delom pri kapitalistu,če ta >> pravično plača? Kaj je narobe?!! Najprej to, da si spet protisloven sam s seboj – po eni strani se ti zdi prav, da je ena ura dela čistilke enako plačana kot ena ura kirurga, po drugi strani pa se ti zdi opravičljiv obstoj kapitalistov? In koliko naj bo po tvojem plačana ena ura dela kapitalista? Si moreš predstavljati podjetje za čistilni servis, katerega 100 % lastnik bi bil kapitalist, v njem bi pa delalo sto snažilk z enako urno postavko, ki bi bila enaka urni postavki kapitalista, ki bi takšno podjetje vodil. Kaj bi z dobičkom v takem podjetju in kaj bi z morebitno izgubo v takem podjetju – bi jo enakomerno razdelili med zaposlene. Kakšen je potem sploh še smisel kapitalizma in lastnine na sploh???!!! Kitka - Pravilno razmerje fena? >> Vse je stvar dogovora. Postavijo se nova pravila >> ( ala 10 b.zapovedi ) in veselo na delo. Ljudje si izmišljajo nova pravila in popravljajo stara, odkar obstaja človeštvo, kar je sicer povsem v redu, a to še ne pomeni, da bi neka nova pravila mogla rešiti vse težave. Na tak način (postavimo nova pravila potem pa veselo na delo) so reševali težave diktatorji. Predvsem pa obstaja vprašanje, kdo bo sestavil nova pravila in katera avtoriteta jih bo vsilila. Kakšne so izjeme. Je mogoče uporabiti ista pravila za vse ljudi? Jih je mogoče prilagajati regijskim specifičnostim? Kitka - ne religijskim? - pravilno zastavljenim pravilom - za vse enako >> A misliš, da ljudje ne bi dobro >>delali,če bi vedeli da jih čaka pravično >> plačilo in dobro življenje? Ne, mislim, da ne bi! Pravzaprav obstaja mnogo takšnih ljudi že danes, pa tega ne počnejo. Nekateri preprosto nočejo in ne želijo delati, kaj šele dobro delati, tudi če imajo vse pogoje za to. In seveda obstajajo tudi takšni, ki delajo dobro, kljub temu, da vedo, da jih ne čaka boljše življenje in da niso ustrezno plačani. Za nameček obstajajo med ljudmi že v osnovi razlike, zaradi katerih, kljub istemu vloženemu trudu, ne opravijo enako dobro istega dela v enakem času. Boljše plačilo za določeno vrsto dela je tudi regulativ, ki ljudi usmerja v opravljanje poklicev, ki so nepogrešljivi, a se zanje ljudje ne bi nikoli odločili, če bi veljalo pravilo, da so vse ure dela enako plačane. Nekatera dela so preprosto bolj obremenjujoča za telesno in za psihično zdravje kot druga. Kitka - Sistemske rešitve so delo sistema - sistem vzdržuje sistem - posameznik je žrtev sistema -----------------------------------------------------------------------
osh-kosh
Odgovor na komentar: MC
MC,jemlješ me preveč dobesedno.To so samo idealna izhodišča,ki se jih lahko še izpopolni. Ne verjamem, da misliš da je sedanje stanje idealno in da ga ni treba spreminjati. Razlike med plačami so prevelike.Vsi imamo eno življenje in če smo enakovredni potem mora biti plačilo za eno uro dela približno enakovredno. Dejstvo je da smo na skupni barki in da eni brez drugih ne moremo preživeti in mora biti solidarnost med nami. Če bi imel na razpolago dve opciji : 1/snažilka v Jugoslaviji do leta 1980 ( kjer je plača v razmerju 1:5 z direktorjem ) 2/uslužbenec srednjega sloja v ZDA kaj bi izbral? Ad1/ vse se da korigirati s solidarnostjo Ad2/Tvoji primeri so primeri prisile in ljudje na koncu niso dobili nič ali pa zelo malo,pa še svobodni niso bili. Smisel mojega modela je ravno v tem, da če ljudje vedo da bodo približno isto plačani za svoje delo bodo delali tisto kar jim je všeč in ne bi silili v delo, ki jih ne veseli, a je dobro plačano.Zato je tudi potrebno kombinirati najboljše iz kapitalizma z najboljšim iz socializma. Ad3/ Glede različnih potreb je pa tako,da bi moral vsak posameznik uvideti kakšna potreba je še smiselna za njegovo situacijo. Ad4/ Ne zagovarjam obstoj kapitalistov.Kapitalizem je bil smiselen na začetku,sedaj ni več.Ljudje imamo veliko več znanja kot pred 100 leti in zato ne boš mogel nobenega prepričati,da so dobički pravični samo za lastnike.Tisti ki dela, naj so tudi deli dobiček! Ad5/ Nova pravila se bi vzela iz prakse,ko bi se videlo kaj ne štima. V slogi je moč, je že star slovenski pregovor. Ad6/ Jaz pa imam drugačne izkušnje.Mama je delala v Leku in tam so res imeli poštimano pravično.Če je kdo opazil kaj škodljivega je prijavil nadrejenemu in stvar je bila zelo hitro popravljena.Delavci so radi delali,dobro so bili plačani in Lek je še danes super firma. Res je da delavci nimajo kaj dosti zraven upravljanja,vendar nniti ne rabijo,ker je vse tako kot da bi sami vodili firmo:dobra plača,fini odnosi,dobički, božičnice, regres vse teče.Temu bi lahko rekli socialni kapitalizem,kjer lastnik skrbi za svoje delavce kot da so njegova družina. Drugod pa je sranje.Rudarji bi morali biti najbolj plačani, najbolj si uničujejo zdravje pri svojem delu. Dovolil si bom prilepiti članek Jake Lucuja iz Poleta,kot nek primer kako bi si lahko ustvarili nova pravila za novo državo. Imagine Predstavljajte si srečno deželo.Predstavljajte si deželo, v kateri ni sistematičnega izčrpavanja podjetij in ljudi za čpln v portoroški marini.Predstavljajte si deželo, v kateri ni sindikatov, ker niso potrebni.Predstavljajte si deželo, v kateri ni stavk.Predstavljajte si deželo, v kateri ni govora o socialnem dialogu, ker je ta bistvo vsega, ker je njeno tkivo.Predstavljajte si deželo, v kateri so delavci solastniki tovarn, podjetij v katerih so zaposleni.Predstavljajte si deželo, v kateri so delavci,solastniki tovarn, podjetij, v katerih so zaposleni, zares soudeleženi pri dobičku.Predstavljajte si deželo, v katri je ljudem idej omogočen brezmejni razvoj.Predstavljajte si, kako razvijajo idejo, kako v proces razvijanja ideje pritegnejo nove ljudi in jim dajo možnost, da se začne razvijati še njihova brezmejnost.Predstavljajte si energijo, predstavljajte si zanos, ki bi ob tem nastajal.Predstavljajte si, kakšne nove procese bi sprožila ta energija, ta zanos.Predstavljajte si število novih delovnih mest, ki bi ob tem zrasla.Predstavljajte si brezmejno število zadovoljnih ljudi, solastnikov tovarn, podjetij, v katerih so zaposleni, ko hodijo po cesti.Predstavljajte si ljudi, ki ne razmišljajo o tem , kako bodo dan nekako preživeli do večera in pobegnili v spanec, temveč o tem, kako bi ta dan obogatil prejšnjega in bi zato večer uživali zaradi dneva, ki je ravno začel dremati, in bi jim spanec pomenil zgolj radostno krepčilo pred še bolj radostnim novim dnevom.Predstavljajte si deželo, v kateri so naravne danosti njenih ljudi porazdeljene tako, da vsi prispevajo in vsi jemljejo.Predstavljajte si deželo, vkateri so njene naravne danosti ljubeče negovane. Predstavljajte si mesta v deželi, po katerih cestah vozijo samo električna vozila javnega prometa.Predstavljajte si deželo, v kateri gre vsak otrok lahko pozimi na sneg, pozimi na morje.Predstavljajte si deželo, v kateri se o gospodarskih kriminalcih ne govori s strahospoštovanjem.Predstavljajte si deželo, v kateri kriminalcev nimajo za ljudi z jajci.Ker jih nimajo.Predstavljajte si deželo, v kateri so kriminalci za zapahi, še posebno tisti, katerih lakomnost je na cesto pognala nekaj tisoč družin.Predstavljajte si deželo, kjer je poštenost vrlina.Predstavljajte si deželo, kjer politika ne bi bila boj za kruh.Predstavljajte si deželo, kjer bi bili politiki modreci.Siti modreci. Predstavljajte si deželo, v kateri bi glas starost preglasil glas hijen.Predstavljajte si deželo, kjer se Hilda sploh ne bi mogla zgoditi.Predstavljajte si deželo, v kateri se politična kariera ne zamenja za Hildino stanovanje.Predstavljajte si deželo, kjer Boško sploh ne bi smel priti na vrh najbolj potentnega slovenskega podjetja in ga prek hobotnice fiktivnih podjetij skoraj spraviti na kolena.Predstavljajte si deželo, kjer Igorju sploh nebi bilo dovoljeno šahirati z delnicami in pri tem veter iz jader odpihniti najvitalnejši slovenski regiji.Predstavljajte si deželo, v kateri sploh nebi bilo trga vrednostnih papirjev in z njimi tudi ne špekulacij in trgovanja z zrakom.Predstavljajte si deželo, v kateri bi se posebnim odposlancem Vatikana in Washingtona smejali že cariniki na meji. Predstavljate si deželo, v kateri mobinga sploh ne bi bilo.Predstavljajte si deželo, v kateri mobinga ne bi bilo, ker bi se njegovi izvajalci zavedali, da v veliki sliki življenja najbolj škodijo sebi in svojim naslednikom.Predstavljajte si deželo, v kateri zadnjica bulmastifa ne bi bila spolni objekt.Predstavljate si deželo, v kateri zdravnik elite ne hodi po vrtu z dildom okoli pasu.Gol,pozimi.Predstavljate si deželo, v kateri predsednik vlade ne trguje z oklepniki.Predstavljate si deželo, v kateri Krystle Carrington ne vodi dnevne politike, se ne dela norca iz ljudi, četudi ne pred ljudmi.Predstavljate si deželo, v kateri res velja, da je smeh pol zdravja.Predstavljajte si deželo, v katteri se ljudje smejejo iz srca in ne iz brezupa.Predstavljajte si deželo, v kateri so ljudje pripravljeni žrtvovati znoj,kri in solze, če se jim le naravnost pove, v kakšnem stanju je dežela,kam hoče in kaj mora storiti za to, da bi začela korakati po poti, po kateri hoče.Predstavljajte si deželo v kateri osrednja banka ni talka politike,temveč servis ljudstvu. Predstavljajte si deželo, kjer odgovornost do sebe pomeni družbeno odgovornost.predstavljajte si deželo, v kateri različni pogledi pomenijo nezlomljivo moč.Predstavljajte si življenje, kot je bilo nekoč zamišljeno.Predstavljajte si deželo , v kateri živite.Predstavljajte si Slovenijo, kot bi lahko bila. Jaka Lucu,Polet
kitka1
Odgovor na komentar: osh-kosh
Polet - dobro misliš.
boris kononenko
Odgovor na komentar: kitka1
HetLich, da. Vendar šele, ko bodo trenutni pogoji ustvarjanja družbenega reda preseženi, da ne rečem uničeni. Drugače bomo priča le novim oblika enega in istega. Boris
Stoyan Svet
Odgovor na komentar: boris kononenko
z družbenim redo se je ukvarjal že Sokrat. Pravi, da obstajajo štirje osnovni sistemi; 1. demokracija 2. anarhija 3. monarhija 4. teokracija zanj je najslabša demokracija v kateri se niti ne ve kdo točno vlada, zanj je boljša anarhija, nihče ne vlada, vsak se znajde po svoje, še boljša je zanj monarhija v kateri eden vlada, najboljša od vseh pa je zanj teokracija v kateri vladata mir in ljubezen. sam se popolnoma strinjam s Sokratovim razporedom družbenega reda. ;) --- stoychi
boris kononenko
Odgovor na komentar: Stoyan Svet
Družbo tvorita dva velika razreda: tisti, ki imajo več teka kakor večerij in tisti, ki imajo več večerij kakor teka. CHAMORT ( francoski oralni filozof): Načela in misli
MC
Odgovor na komentar: Stoyan Svet
Demokracije ne bi smeli povezovati s pojmi, kakršna sta pravičnost in resnica. Demokracija je zgolj oblika vladavine, v kateri oblast oziroma pravica do oblasti izvira iz ljudstva. Čeprav ljudje to svojo pravico lahko izvršujejo neposredno, je danes veliko bolj v veljavi model, po katerem ljudje izberejo svoje politične predstavnike in jim podelijo mandat vladanja za določen čas. Današnjo demokracijo zaznamuje še delitev oblasti na tri veje – na zakonodajno, izvršilo in sodno. To je v osnovi tudi vse. Delovanje takega sistema v praksi je seveda lahko bolj ali manj uspešno, bolj ali manj skladno s »pravili igre«. Gre za sistem, ki je podvržen zlorabam in dopušča ekscese, a vendar deluje in je priermljivo uspešnejši od konkurenčnih modelov. Gnus nad demokracijo najbolj izražajo prav tisti, ki si domišljajo, da vedo in poznajo zadnjo ali absolutno resnico, kot tudi tisti, ki verjamejo, da je mogoče doseči neko absolutno pravičnost. Med najbolj zagretimi so tisti, ki si domišljajo, da se prav njim godi velika krivica. Tudi Sokratov (oziroma bolje rečeno Platonov) odpor do demokracije je izviral iz podobnih resentimentov. Demokracija je pogosto najbolj osovražena prav pri idealističnih filozofih, duhovnežih in teologih - ki sebe vidijo kot preroke pravičnosti, v politikih pa vidijo predvsem pokvarjence in sebičneže. Demokracija pač izhaja iz principa, da ima tudi največji butec en glas, tako kot ima en glas filozof ali modrijan. In tisti, ki imajo vse ljudi, razen sebe in svojih priljubljenih filozofov ali gurujev, za butce, nujno sovražijo demokracijo, saj v takem sistemu nujno vidijo uzakonjeno nepravičnost. Sovražijo realno demokracijo – takšno, kot izhaja iz prakse, seveda. (Še zmeraj so jih polna usta neke idealizirane, »resnične« demokracije, običajno takšne, kjer so vsi ljudje včlanjeni v stranko »pravičnost in mir« in so vsi predani neki univerzalni vseobsegajoči ljubezni. Ljudje, ki niso zavezani njihovi višji resnici, ne bi smeli imeti volilne pravice.) Guruji višje resnice se ne morejo in nočejo sprijazniti z dejstvom, da v njihovem imenu odločajo tudi butci ali predvsem butci, ki so za nameček lahko tudi pokvarjenci, oziroma bolje rečeno, da namesto njih odločajo ljudje, ki jih oni sami smatrajo za butce ali pokvarjence. Seveda takšni kritiki demokracije praviloma ne kandidirajo na listah kakih strank, niti kot posamezniki, običajno z izgovorom, da je politika preveč pokvarjena in umazana za njihovo čisto avro. Običajno se niti ne udeležijo volitev, so pa sila podjetni, ko je potrebno pljuvati po oblastnikih, ki so jih izvolili drugi. Ljudje vedno dobijo takšno oblast, kot jo zaslužijo. Tisti, ki na volitve ne gredo, pa bi v resnici zaslužili diktaturo ali teokracijo. Slednja je samo perfidna oblika diktature. Demokracija je sistem, ki ima potencial in mehanizme, da se izboljšuje. Zato je tudi (prosto po Churchillu) najboljši sistem med vsemi slabimi. Demokracija je hkrati tudi debata o tem, kaj demokracija je in kako jo izboljšati. Demokracija pomeni tudi učenje o tem, kako živeti v negotovosti in z negotovostjo, kako kohabitirati z drugače mislečimi). Ljubosumni ljubitelji ultimativne resnice (filozofi, ezoteriki in teologi) se bodo stežka spoprijateljili s tem. Demokracija pomeni priznati legitimnost tudi farizejem in sofistom. Tega nista zmogla niti Jezus, niti Sokrat – bila sta preveč naduta in vzvišena, da bi mogla biti demokrata.
franci5
Odgovor na komentar: MC
Nisem tako pameten, kot vi, me pa čudi, zakaj vam nihče ne odgovori, kot si sam misli. Taki ljudje, kot ste vi, ne bodo nikoli prispevali k boljšemu svetu, ker imate vse ljudi okrog sebe za manjvredne, če mislijo kaj dobrega. Ste podpornik sistema, kjer nam vladajo ljudje, ki mislijo, da so sami na temu svetu. Vi se posmehujete vsem, ki mislijo dobro, mnogokrat bi radi kaj dobrega naredili pa ne morejo, ker jih zaustavijo sistemski vzvodi, ki so veliko močnejši od duhovne integritete. Pustite ljudem, da se vsak trudi in prispeva koliko dobrega lahko, nimate pravice, da jih imate za butce. .
MC
Odgovor na komentar: franci5
>> Pustite ljudem, da se vsak trudi in >> prispeva koliko dobrega lahko, Mi lahko pokažete, kje in kdaj komu nisem dovolil, da bi se trudil in prispeval koliko dobrega lahko! Očitno imate težave pri razlikovanju tako osnovnih pojmov kot so "ne strinjati se z nekom" in "jemati nekomu pravico" ali "dovoljevati nekomu nekaj". >> nimate pravice, da jih imate za butce. Zelo se motite, gospod Franci. Moja pravica je, da imam druge ljudi, vključno z vami, za butce. In vaša pravica je, da imate mene ali kogarkoli drugega za butca. Bi želeli živeti v državi, v kateri ljudje ne bi imeli te pravice?
Stoyan Svet
Odgovor na komentar: franci5
MC nadut in vzvišen si predvsem ti s svojimi trditvami, Jezus in Sokrat sta bila od vseh takrat živečih ljudi še najbolj ponižna. Jezus je v znak svoje ponižnosti učencem celo umival noge, Samo velik iluzionist lahko smatra, da ima demokracija potencial in mehanizme, da se izboljšuje. Dragi MC politične razmere pri nas in v svetu te žal popolnoma demantirajo. uživaj --- stoychi
hetLicht
Odgovor na komentar: MC
"Vem, da se mnogi ne boste strinjali, ampak prepričan sem, da obstoječega sistema ni mogoče spremeniti (izboljšati) z neko radikalno spremembo paradigme." Jaz vidim to spremembo kot projekt na doooooolgi rok.
boris kononenko
Odgovor na komentar: hetLicht
Vodstvo EU je ravno opravilo razgovor s prostozidarju o njihovem sodelovanju pri odpravljanju revščine. MC, ne išči dokazov za to, saj je to obelodanjeno na siol.net . Torej revščino, naj bi odpravili tisti, ki sojo ustvarili. Zakljček je enostaven: nen ov družbeni red, le nova oblika že od nekdaj obstoječega družbenega reda. Boris
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo

Solata iz vesolja

1 min branja