Jesti kot opica

Snežni, dobrodošel na forumu. Nisem ravno prepričan, da bodo vsi tukaj prisotni razumeli, kaj si hotel povedati. Nekako imam občutek, da so njihove frekvence, vibracije in energije preveč v oblasti adrenalinskih in opiatskih substanc. Zagotovo pa se te bodo nekateri lotili zaradi slovnice. Na Pozitivkah so kriteriji precej strožji od tistih na forumu svet-je-lep ;) Lepo se imej in čimbolj aktive praznike Ti želim!

Povedano še nekoliko drugače, za tiste, ki bi radi razumeli: Pred nami so velikonočni prazniki. Preživite jih v miru in v prijazni družbi. Šunki se lahko tudi izognete, pirhi bi morali zadoščati za velikonočno vzdušje. Nasploh bi bilo lepše, ko se verski prazniki ne bi ravno identificirali s šunkami in podobnimi neduhovnimi simboli. Ali mora res umreti veliko živali zato, da bomo praznovali višjo zavest in se ob tem skušali tudi sami duhovno dvigniti? Odgovor je jasen, seveda ne. Pojedine z duhovnostjo nimajo veliko skupnega, ravno nasprotno. Če že skušamo razumeti, da so v določenih zgodovinskih obdobjih, ko je ljudem primanjkovalo hrane, tudi verske praznike obeležili s hrano, bi takšne materialne priveske ver zdaj že lahko pustili za sabo. Prava duhovnost jih ne potrebuje, nasprotno, kažejo nam da so vere, ki potrebujejo takšno identifikacijo, ostale na sorazmerno nizkem nivoju zavedanja. Zato poizkusimo tokrat praznovati drugače. Izkoristimo priložnost za sprehod v naravi, za duhovno prečiščenje, za iskanje notranjega miru. Bodimo prijazni in dobri do svojih bližnjih, do sosedov, do vseh sotrpinov tega sveta. In tudi do živali. Prizanesimo jim tokrat s svojo mesenostjo in se poizkusimo dvigniti nad preživele vzorce preteklosti. Napravili bomo nekaj dobrega za svoj duh in za telo. Janez D.

Hm, se vam ne zdi, da je vse skupaj eno navadno s.....? Vsakdo naj zaužije to, kar meni, da je zanj primerno, tako s telesnega in duhovnega vidika! Prehranjevalne navade drugih, pa naj prepusti njim samim! Osebno se zavedam, da je prehranjevanje velik biznis in veliko skupin raznoraznih visokoleteče usmerjenih vegetarijanskih skupin, zavedno in nezavedno, pomaga raznim kapitalskim lobijem izvajati njihovo globalno politiko zaslužka na tem področju! Kaj imamo mi, navadni smrtniki s tem? Smo v vlogah ovčic molznic in nič drugega! Tako kot na vseh področjih življenja! Skupina bogatunov se zbere na partiji golfa in se zmeni na kakšen način nas bo nategovala v naslednjih letih na vseh področjih! Eno med njimi je tudi vegetarijanstvo! Tako, grem malce na sonce, škoda dneva, da ga presedim ob računalniku in takšnih debatah! gabriel s

"REforizmi": >Tudi zeleni ljudje umirajo! Zeleni bankovci uničujejo zeleni planet. >Vsak fundamentalizem je nevaren, tudi zeleni. Zeleni fundamentalizem je nevaren za kapitalski profit mesne industrije, proizvajalcev kemičnih strupov in naftnih gigantov. >Solata je mrtva figura v želodcu imaginarne etične čistosti. Tudi brusnična omaka in okrasni peteršilj ne moreta prikriti arome po krvi. Krvi iz klavnic ne morejo oprati niti najmočnejši detergenti. > Ko jemlješ življenje živali ali rastlini, so razlike samo v načinu smrti, v podrhtavanju smrtnega boja nobene. Odšla je v kokošnjak in požela tri piščance, nato je na vrtu zaklala glavo solate. > Kdor je iz etičnih razlogov vegetarijanec o tem ne govori, ker ga je sram, da se hvali s tem, da jemlje življenje zelenim ljudem in s tem pozira lažno etiko. Tako zelo je imela rada živalce, da je vsak dan pojedla kos prašička ali piščančka. > Kdor je pretirano zagledan v vrtove, išče v njih svojo oslovsko senco. Pojedla bi tudi osla, če bi le bil dobrega okusa. > Nihče, ki odžira velike količine sadja in zelenjave živalim ne more trditi, da je njihov ljubitelj, ker povzroča neravnovesje v naravi živih bitij. Vzpostavila je popolno naravno ravnovesje – med svojim želodcem, domačim hladilnikom in klavnico. > Samo govori, a nobenega drevesa in solate nikoli ne posadi. V svojem življenju je pojedla 10 krav, 50 prašičev in 1000 piščancev, a sama nikoli ni zaklala nobene živali.

AFORIZMI O STRAHOPETNOSTI, DVOLIČNOSTI IN IMPOTENTNOSTI • Dvolična in impotentna vzgojna prizadevanja napadati svet v projekciji ene osebe. • Diši po peklenskem žveplu in strahopetnosti, ker si ne upa javno napadati klavnic in mesnic, temveč le šušlja in pleza po solati v stilu zelenega vrtnega polža. • V prežvekovanju zelenega nedotaknjena vest čistosti zelenega palčka, ki se izraža kot tragični boj za uveljavitev svojega zelenega jaza. • Jesti zeleno solato ni nobeno dobro delo, temveč huda stiska izhajajoča iz blaziranosti, ki hoče biti temeljno vodilo časti z razkazovanjem svoje samohvale o etičnosti (zlagani). • Onkraj častilakomnosti vidi njivo zelene solate in blasfemijo koreninic in zajcev. • Žeti solato ali pohoditi polža sta si med seboj komplementarna. • Kje je on? On se nahaja onkraj dobrega in slabega. Na vrtu žanje solato! • Žeti solato, kaj je to? To je sprevržena oblika ljubezni do živali. • Kaj je življenje? Življenje je utvara; ko pa tip odkrije zaradi katerih dobrin še kljub temu rad živi, tedaj se utvara sesuje in z njim tudi tarnanje o neznostnosti in krutosti življenja, da se preživlja z življenjem zelenih ljudi. In natančno na tej točki se začenja zelena religija in beg v iluzijo, da je etičen. * Ustanovil je društvo zelenih za uživanje v prežvekovanju solate! V Ljubljano pa potuje zato, ker to sodi k izobrazbi in da se bo po vrnitvi iz Ljubljane na Vrhniko s starim Marcedesom (ki veliko troši in onesnažuje okolje) spet doma počutil dobro ob korožniku zelene solate.

Tatjana! Jaz cenim tvoj trud...strinjam se s tvojimi besedami, pa ne zato, ker sem mesojedka, ker če potegnemo črto, to ali si ali nisi mesojedec, sploh ni bistveno...in na začetku si to zelo dobro napisala... Tudi ni bistvo etika, ali kakršnikoli drug izraz, ki opisuje vzornega človeka...bistvo je sprejemanje. Ti jej kar hočeš in jaz bom jedel, kar hočem...Kot mesojedka nikogar od vegetarjancev ne silim, da naj je meso, mene pa vegetarjanci bolano napadajo, naj ne jem mesa...a je to sploh bistveno? Vsak se odloča po svojih občutkih in tvoj prvotni članek, kot odgovor na žaljivo pisanje gospoda, katerega ne vem imena, izvleče esenco...sedaj pa vse prehaja že v prepričevanje, kdo ima bolj prav...en z drugim se hranita. Ne zgubljaj energije, ne postani zagrižena kot nekateri vegetarjanci. Ne poznam te, in ne misli, da te sodim, te pa spoštujem, ker veliko prebiram, tvoje prispevke...Usmerjaj svojo energijo v nekaj drugega, ker meso-vege igra se nikoli ne konca. Naj se bunijo tisti vegetarjanci, ki jim to pomeni hraniti se z energijo drugih in s prepričevanjem prepričevati sebe...Bistvo je, da dovoljujemo stvarem da so...in naj bodo! lp B.

Volk je sklenil, da bo postal vegetarijanec. Preplezal je ogrado, se pridružil čredi ovčic in začel muliti travo. Ko je sosednja ovca videla volka, kako se kremži z bilkami v ustih, mu je prijazno rekla: »Zakaj se mučiš!? Jej vendar, kar ti paše!« Volk se je ozrl na tolsto in zadovoljno ovco, ki je z največjim veseljem žvečila svežo travo, in zasvetile so se mu velike oči. »Mogoče imaš pa prav!« je rekel, zarenčal, planil na nič hudega slutečo žrtev, jo raztrgal in požrl. Nato je legel v senco in mirno zaspal. Mimo je prišla Rdeča kapica. Ovce, ki niso mogle zbežati iz ograde, so kričale: »Pazi se, ta zverina je razparala in pojedla eno izmed naših prijateljic!« Rdeča kapica je pogledala na volka, ki je zadovoljno smrčal pod drevesom. »Ne verjamem! Poglejte, kako prijazen nasmešek ima na obrazu«, je zmajala z glavo. »In kako mirno spi! Čisto takšen je, kot moj kuža. Če bi res naredil tak zločin, kot pravite, ne bi mogel tako mirno spati!« Nežno je pobožala volka po ušesih in se odpravila naprej. »Ne zapuščaj nas, Rdeča kapica, zakaj že odhajaš?« so meketale ovce, ko so videle, da bodo spet ostale same z volkom. »Lačna sem in babica me čaka. Vino ji nesem. Skupaj bova večerjali. Babica je spekla jagenjčka!« je odvrnila prijazno, se zasukala na petah in veselo stekla po gozdni stezi svoji večerji naproti.

Hotela je stati na ramenih velikih filozofov, pa je ugotovila, da je nekoliko pretežka. Edini vegetarijanci, ki jih je imela rada, so bili ruminanti na njenem krožniku. Nekateri šele na gastroskopiji ugotovijo, da je v svoji notranjosti niso čisti. Usta v zlatu, črevo v blatu. Nič ni tako spremenilo njen dizajn kot ravno Dasein. Če bi imele klavnice prozorne stene, bi nosila očala z rdečim steklom. Mislila je, da bo letela višje, če bo jedla perutnino. Hotela je postati beli labod. Ob božičnem puranu se je zavedla, da bi jo to pripeljalo do kanibalizma. Tudi Haniball Lecter je uporabljal vilice, nož in prtiček. Pod njeno težo popokajo tudi najbolj trdni argumenti. Samo v njenem želodcu je večja zmešnjava kot v njeni glavi. Ko se je dovolj uravnotežila z uravnoteženo prehrano, je postala težka, zelo težka. Da ji ne bi zamerili zaradi izrečenih neumnosti, se je pobarvala kot blondinka. Njena veličina se kaže predvsem v širini njenega pasu. Bila je tako zelo poduhovljena, da se je morala skoraj politi s parfumom. Obleka naredi človeka, še posebej, če brez obleke ni niti najmanj podoben svoji vrsti. Tudi kadar ni imela masla na glavi, je bila zelo mastna. Ko ji je zmanjkalo argumentov, je dodala nekaj svojih kilogramov. Govorila je v prispodobah, zato da bi prikrila svojo pravo podobo. Ko je ugotovila, da na Parnasu nimajo gostilne, ji je postalo žal, da je postala pesnica. V vinu je resnica. Zato pijanci vidijo svet tako popačeno. »Spoštovane bralke in bralci!« - Njena argumentacija par exellance. Prašiči imajo samo to smolo, da ne znajo lajati. Njen najljubši pesticid je tisti, ki pobija zelene. Prtiček in srebre vilice. Metafizična podoba klavnice. Zaradi ličila, lepe obleke in uhanov je mislila, da je bližje Bogu. Pozabila je, da nas je ustvaril gole. Njena bit se napaja s krvjo ubitih živali. Drob za pod zob. Kri za boljšo kri. Bit za bit. Celo o niču je težko razpravljati s praznim želodcem. Šele po krepčilnem obedu je začutila svojo bit. Kurja juhica za dušo. Kurja dušica za juho. Od vegetarijanskih jedi ima najraje vegeto. Po tretjem kozarčku postane razlika med bitjem in pitjem minimalna. Najboljši kruh je tisti, ki vzhaja, tako kot vzhajajo njegovi jedci. Njena volja do moči se je končala pred polno obloženo mizo. Ko je Bog ustvarjal človeka po svoji podobi, ni računal na McDonalds. Ontološka razlika postane res pomembna šele na onkologiji. Metafizična debelost. Na vsak repete ena replika. Mislila je, da je odkrila bistvo sveta. A bila je le dobra gostilna. Njena najljubša knjiga. Jedilni list. »Porko Dio!« Kletev? Ali ni velikonočna šunka prispodoba za Kristusovo telo?! Jagnje božje, ki jemlješ grehe sveta, ne domišljal si, da se te bomo usmilili! Danes je vendar praznik. Dobri bog, sprejmi našo žgalno daritev! Tebi dim in kostna moka, nam pa ražnjiči in čevapčiči! Ubijanje živali. Daleč od oči. Daleč od srca. Lažje v želodec. Strel v tišino, droben curek krvi, brinjevka obleži, obleži. Slutnja dobre večerje. Kaj se vendar upirajo, vreščijo in tulijo?! Biti bi jim moralo v čast, da jih bodo pojedli omikani ljudje.

Gorile silne iz goščave, le kje dobijo proteine? Iz listja in iz zelenjave, za zrezki se jim ne cedijo sline! Šimpanzi mleka ne sesajo, ne od krave, ne od koze, z drevesa na drevo skakljajo, brez bergle in brez osteoporoze. Orangutani brez kave, budni so in vedno zdravi, pokakajo se brez težave, brez školjke, kar nekje v travi. Bonobi mirni, a veseli, brez cigaret in glažka vina, vitki so, nikdar debeli, brez diete in brez trima. Le človek silni, krona stvarstva, vso hrano cmari, peče, kuha, edini je iz vsega carstva, ki mika ga goveja juha. Le človek, prvi med primati, prireja žurke in bankete, veselo polni si svoj vamp špehati, drogira se in žre tablete. Le človek, najsvetejši v duši, ki klečeplazi pred razpelom, pobija svoje brate, krade, ruši, hvalisa se s svojim delom. Le človek, lik popolne kreature, ves čas omamljen in zadet je, zato je v spomenik kulture povzdignil pitje in »bontonsko« žretje.

Pesmica od MC-ja se vkup lepo porima, a nekaj v njenih verzih le ne štima. Šimpanzi so zaostali, so živali, niso v človeka se razvili kljub pohvali, da ne sesajo in da jedlo le trave proteine, banane, ki krepijo seks - gonske prvine. Vsakih pet minut naskočijo samci te živali, le kralji seksa so, brez Heidegerja so živali ostali. Jaz pa pravim, da vego hrana sprošča le nevihto, tistemu ki vsejedcem namenja vso svojo ihto. Anketa na Pozitivkah zelo jasno vsem pove, da vsak je tisto, kar komu paše in kar sme. Vsak pesnik se mora zrecitirati na svoj način, neglede na to zakaj je ubogi človški sin, trpin! MONOTONIJA (Vizualna poezija) @@ &#165;&#165;€&#8734; µ$&#@&#8800;.................. ……………………................…….. meta poetry ponovljivo ponoviti, končujoče končati, ne ponovoljivo, ne končujoče, ne končujoče ne končati: jejte banane, jete krompir. jejte krompir, jejte solate, jete banane, jejte banane, jete solato, jete krompir! ........... E = mc 2 ............................. ...................................................>>> +******************+ @@@@@@@@@@@ ??????????? E = mc 2???? >>>>>>>>>><<<<<<<<< Wwwwwwww????==### @@ &#61514;)) đđđđđđđđđđđđđđđđđđđđđđ %%%%%%%%%%%%% &&&&&&&&&&&&&&&&&&& $$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$ ################ ????????????????????????

>Pesmica od MC-ja se vkup lepo porima, >a nekaj v njenih verzih le ne štima. >Šimpanzi so zaostali, so živali, >niso v človeka se razvili kljub pohvali, Antropocentrična zgodbica o zaostalosti je značilna za vse tiste, ki zagovarjajo krutost do drugačnih bitij. Zaostali niso samo šimpanzi, marveč tudi črnci, Indijanci, rumenokožci, ki so se sicer razvili v ljudi, niso pa nikoli razvili visoke kulture, parnih strojev, Mojzesove postave ipd. Zato je bilo »zaostale vrste« v vseh obdobjih dovoljeno pobijati, iztrebljati, zasužnjevati. Če bi, humanistična pesnica gospa Malec živela v 18. stoletju, sem prepričan, da bi zagovarjala suženjstvo in se enako neprizanesljivo posmehovala črncem, kot se danes posmehuje šimpanzom. Drugače pa sem - nazorno in z argumentiranimi viri, že enkrat dokazal, kakšna čudovita, inteligentna in čuteča bitja so šimpanzi in gorile. Človek se je res dvignil do najvišjih oblik svoje zavesti, vendar to ne pomeni, da določenih oblik zavesti ni sposobna tudi žival. Obstajajo primeri ljudi, za katere bi težko rekli, da so že po definiciji osebe, ker se na primer ne zavedajo samega sebe ali pa sploh samo vegetirajo (možganska smrt, anencefalija, kortikalna smrt, trajno vegetativno stanje). Vsi takšni ljudje so ZAOSTALI, veliko bolj zaostali, kot večina primatov in celo kot večina sesalcev. Obstajajo pa živali, ki kažejo vse značilnosti osebe in celo samozavesti, kar lepo kaže sledeč opis gorile Koko: »Sporazumeva se z znakovnim jezikom in uporablja besedišče z več kot tisoč besedami. Razume govorjeno angleščino ter pogosto opravlja »dvojezične« pogovore, tako da znaki odgovarja na vprašanja, zastavljena v angleščini. Uči se črk abecede in lahko prebere nekatere tiskane besede, vključno s svojim imenom. Pri opravljanju Standford-Binetovega inteligenčnega testa je dosegla rezultate med 85 in 95. Kaže JASNO IZRAŽENO ZAVEDANJE O SEBI! Kadar se znajde pred ogledalom, si da precej opraviti sama s sabo, si na primer čisti zobe in spreminja obrazno mimiko. Uporablja ustrezen jezik, ki jo opisuje. Kadar stori kaj narobe, laže, da bi se izognila posledicam lastnih dejanj in pričakuje reakcije drugih na svoja dejanja. Igra se razne domišljijske igre, kadar je sama ali kadar je z drugimi. Riše in slika. Spominja se in lahko govori o preteklih dogodkih iz svojega življenja. Ustrezno uporablja in razume besede, ki opredeljuje časovne razlike, kakor »prej«, »potem«, »kasneje«,«včeraj«. Smeje se svojim šalam in šalam drugih. Kadar je prizadeta ali se čuti zapuščeno, joka, kakdar je jezna ali prestrašena, kriči. Govori o svojih občutkih in pri tem uporablja besede »srečna, žalostna, prestrašena, uživa,pohlepna, razočarana, naredi« in kar pogosto »rada«. Žaluje za tistimi, ki jih je izgubila, na primer za najljubšo mačko, ki je poginila, ali prijateljem, ki je odšel. Lahko govori o tem, kaj se zgodi ob smrti. Postane nemirna in ji je neprijetno, kadar jo prosiš, naj govori o svoji smrti ali o smrti prijateljev. Do mladih mačk in drugih mladih živali kaže čudovito milino. Izrazila je celo nagnjenje do nekaterih, ki jih je videla samo na slikah« (VIR: Patterson in Gordon, »The case for the Personhood of Gorillas«, v The Great Ape Project, str. 58-59) Jane Goodall, ki je večji del svojega življenja porabila za opazovanje šimpanzov na prostem območju Gombe v Tanzaniji (ne na kakem kratkem izletu v živalskem vrtu), je zapisala: »Tisti, ki smo delali skupaj s šimpanzi v daljših časovnih obdobjih, bomo brez oklevanja pritrdili, da šimpanzi kažejo podobna čustva kakor ljudje, včasih verjetno celo povsem enaka tistim, ki jih imenujemo veselje, žalost, strah, obup in druge… Lahko načrtujejo bližnjo prihodnost … Nedvomno imajo neko predstavo o sebi. »(VIR: Jane Goodall, »Chimpanzees – Bridging the Gaps, The Great Ape Project, str 13-14.) Menim, da zgornji opisi jasno kažejo na to, kako zelo napačna je naša percepcija živali. To, da se žival le pari in zagotavlja razvoj vrste je seveda čisti nonsens. Življenje primatov in tudi drugih vrst jasno dokazuje, da se živali lahko tudi igrajo, delajo, lovijo, razvijajo socialne odnose, se žrtvujejo, sočustvujejo, čutijo empatijo do pripadnikov iste vrste in celo do pripadnikov druge vrste ipd., kar je neskončno več kot samo t.i. parjenje. Empatijo, zvestobo in žrtvovanje v presežku premorejo celo hišni ljubljenčki, s katerimi se obdaruješ, razen če morda tudi o njih ne misliš, da se le parijo za zagotavljanje razvoja vrste – v tem primeru se lahko resno vprašam, s kakšnimi perverznimi nameni jih uporabljaš. Pesnik Henry Longfellow je zapisal: Vsako človeško srce je človeško. Peter Singer komentira: »Naj bo še tako dlakocepsko popravljati pesem, se kaže etična pomembnost prav v razlikovanju dvojnega smisla tega verza: ni vsako človeško srce človeško in nekatera srca, ki niso človeška, so človeška. Srce anencefaličnega dojenčka Valentine je bilo srce pripadnika človeške vrste Homo Sapiens, toda ne glede na to, kako dolgo bi Valentina živela, njeno srce ne bi bilo nič hitreje, če bi v sobo stopila njena mati. Valentina namreč nikdar ne bi mogla občutiti ljubezni ali vsaj zanimanja za kogar koli. Na drugi strani srce gorile Koko ni srce vrste Homo Sapiens, je pa srce, zmožno vezi z drugimi, zmožnost zanimanja in ljubezni. V tem drugem smislu »človeško« je srce gorile Koko bolj človeško kakor Valentinino.« (VIR: Peter Singer, Razmislimo znova o življenju in smrti«) >da ne sesajo in da jedlo le trave proteine, >banane, ki krepijo seks - gonske prvine. Banane v deželah v razvoju predstavljajo zelo pomembno živilo, morda še veliko bolj pomembno, kot ga predstavlja kruh v zahodnem svetu – tisti kruh, iz katerega delaš svetinjo. V nekaterih afriških deželah ljudje v povprečju pojedo tudi po 450 kg banan na leto. Zaradi stereotipnih podob opic, ki jedo banane, se banane zelo pogosto uporabljajo pri rasističnih žalitvah (npr. na raznih športnih prireditvah, kjer temnopoltim športnikom mečejo banane). Takšni stereotipi so tudi konstanten del tvojega antropocentričnega besednega repertoarja, kar seveda ne preseneča, saj se to povsem ujema s tvojim Heideggersko vzvišenim pogledom, ki s pozicij superkulturnega človeka samopašno zre na vse MANJ RAZVITE in si domišlja, da mu civilizacijski status daje pravico, da izkorišča, pobija, zasužnjuje MANJ RAZVITA bitja. >Vsakih pet minut naskočijo samci te živali, >le kralji seksa so, brez Heidegerja so živali ostali. O naskakovanju samcev bi seveda lahko razpravljali. Kar zadeva spolnosti so sesalci (vključno z večino primatov), veliko bolj umirjeni in naravni kot homo sapiens, ki spolno razmerje v povezavi z družinskim patriarhatom (in pripadajočo zakonsko zvezo) običajno uporablja kot orodje za dominacijo nad drugim spolom, kar je precej edinstvena praksa v kraljestvu živali. In če nič drugega, živali ne poznajo raznih oblik spolnega suženjstva (razne vrste prostitucije vključno z otroško prostitucijo), množičnega ali sistematičnega posiljevanja, zvodništva, pedofilije, sprevrženih sadomazohističnih spolnih praks, kemične kontracepcije, načrtnega splava, skupinskih orgij, naskakovanja živali drugih vrst, nekrofilije, pornografije, uživanja različnih drog za spolno stimulacijo, analnega občevanja, tako imenovanega fistinga, privezovanja, vujerizma, ekshibicionizma, ipd. Vse to so seveda skoraj izključno človeške iznajdbe, ki jih pri v naravi živečih živalih praktično ni mogoče zaslediti, celo najbolj »pohotni«, spolno aktivni šimpanzi, se ne morejo primerjati s tistim, kar ponuja človekova sprevržena domišljija in njegov sadomazohistični gon. EDEN IZMED MNOGIH KATALOGOV: http://www.youneedfreeporn.com/ (Nikjer nobenih šimpanzov, samo čisto običajni – visoko razviti, kulturni, civilizirani ljudje) Še besedico o Heideggerju: Seveda je bil tudi ta človek, tako kot je bil njegov vzornik – Adolf H., ki ga je Heidegger oboževal in mu pisal servilna pisma. Za Jude in slovanske narode pa že itak vemo, da jih je Fuhrer uvrščal med živali oziroma jih je zmerjal z živalskimi imeni (podgane, prašiči, ovce, opice …), torej med manj razvite vrste in tudi Heidegger je bil prepričan v superiornost (kulturno vzvišenost) nemškega naroda. >Jaz pa pravim, da vego hrana sprošča le nevihto, >tistemu ki vsejedcem namenja vso svojo ihto. >Anketa na Pozitivkah zelo jasno vsem pove, >da vsak je tisto, kar komu paše in kar sme. Kot prvo, še nobena anketa nikoli ni povedala ničesar o resnici, še manj o etiki, marveč kvečjemu o anketirancih samih. Vendar - celo ta anketa kaže, da je skoraj polovica anketirancev, po tvojih kriterijih, beljakovinsko podhranjenih in spadajo v kategorijo ogroženih. In to te najbrž zelo jezi. Anketa kaže, da je med ljudmi iz dneva v dan več vegetarijancev (kljub vuduistični propagandi, ki razlaga, naj človek »je, kar mu paše«, in kljub medicinsko-mesno-klavniški propagandi o tem, kako telo potrebuje beljakovine iz kadavrov). Vedno več ljudi spoznava, da je tisto »kar ti paše« lahko precej neprijetno in kruto za živali, pa tudi za okolje. Glede na statistično povprečje, je tistih, ki so se opredelili za vegetarijance na Pozitivkah, večje kot pri splošni populaciji. To pomeni, da so Pozitivkarji veliko bolj ekološko, duhovno in etično osveščeni, kot večina ostalih državljanov, vključno s teboj, Tatjana, ki se iz vegetarijancev norčuješ in jih celo direktno žališ na najbolj nizkoten način, kot smo imeli priložnost spoznati v primeru novinarja Damjana Likarja. Časi se počasi in zanesljivo spreminjajo. Tudi suženjstvo se je zdelo pred 200 leti še povsem običajno in tudi takrat bi lahko rekli »Imej sužnja, če ti pa paše, oziroma natančneje, če si ga lahko finančno privoščiš«. Progresivce in tiste, ki so v svojem času odkrito nasprotovali neki prevladujoči družbeni praksi, pa so vedno imeli za ortiče, fanatike in za nestrpneže. Ti, Tatjana, pač to nisi in najbrž nikoli ne boš, ker ti nobena stvar ne gode toliko, kot trepljanje in prikimavanje večine. Tvoja prva maksima je vedno bila - biti všečen. >Vsak pesnik se mora zrecitirati na svoj način, >neglede na to zakaj je ubogi človški sin, trpin! Ti si svoj način lepo demonstrirala v pesmi MONOTONIJA, ko si razgalila svoj notranji bes in sovraštvo, ki ga čutiš do vegetarijancev. V drugem delu pesmi pa sta te več kot očitno popolnoma prevzela alkohol (mešanica iz Belega Pinota, Chadeonnaya, Rumenega Muškata, Rebule,Rizlinga, Sivega Pinota, Merlota, Cabarneta, Suvignona, Barbere in Roseja) in seveda adrenalin, ki ga pridobivaš iz pogosto zaužitih kadavrov.

Koga bi ti Marko sploh na Pozitivkah še lahko imel, če ne bi bilo Tatjane za rolanje po sceni? Jaz ti enostavno ne verjamem, da si vegetarjanec iz etičnih razlogov, temveč zaradi alergij, ker tvoj organizem ne prenaša določenih vrst prehrane, saj si se še pred nekaj leti basal z zrezki in potem se ti je zaradi nezmernosti telo uprlo. Kašljati cele dneve zaradi alergij in imeti zabuhel obraz z rdečico res ni prijetno. To je popolnoma razumljivo. Vendar…… Etika je tvoj žargon pravšnjosti, s katerim poziraš svojo »visoko etično kulturo« in humanizem po meri tvojega za telo sprejemljivega krožnika, ki enostavno ne prenese več sočnega zrezka, ker te daje alergija. Etik ne bo nikoli tako komuniciral z ljudmi, temveč bo do njih obziren in strpen, predvsem pa ne žaljiv in lažnjiv v svojih navedbah.. Pesem vizualna poezija MONOTONIJA je samo parodija na tvoje vztrajanje na pozicijah, ki jih vsiljuješ drugim. To ti nisem samo jaz povedala, povedali so ti že mnogi drugi. Ti izkazuješ sočloveku takšno karakterno zavzetost, da hočeš biti na vsak način »faktotum« z nasilnim žargonom vsiljevanja: »jaz sem beli piščanček, vsi ostali ste črni in umazani«. Takole ti bom rekla: Si neizpolnjena točka samoosebja. Meni še na misel ne pride nikoli, da bi se ukvarjala s tem, kaj ti ješ in kaj imaš na krožniku. Nasilje navzven je za Heidegerja pajdaštvo s smrtjo (beri Adornov »Žargon pravšnjosti«). Od Spinoze sem se je filozofija – s spremenljivo razločnostjo – zavedala indentitete samoosebja in samoohranitve. V vsej teh obsedenosti do živali je nekaj nihelističnega. Zame je to vprašanje kako se ti osebno hraniš, tvoja osebna stvar, stvar tvoje vesti in tvojega okusa, predvsem in najverjetneje pa stvar tvojega organizma. Če ne gre dopovedovanje zlepa, gre zgrda. To je tvoj moto. Ne moreš si kaj, da ne žališ. Iz vsake besede narediš po enega človeka sovražnika. Ta tvoja notranja prisila k ponavljanju oznanja svetu, da je nekaj spodletelo in da se je nasilni duh odbil od tistega, kar bi imel misliti, dokler hoče ostati duh. Preprosto povedano, rad se bodeš z ljudmi in nekdo, ki ti odgovarja, je zate tarča, v katero izstreljuješ svoje puščice in si nagonsko zadovoljuješ duha. Zame si neomikan, neglede na tvoje morebitne izobrazbene in položajne reference. Si grob človek, ker pišeš stvari ki niso resnične, n. pr. navajam tvoje laži in tendenciozne domneve:«Če bi, humanistična pesnica gospa Malec živela v 18. stoletju, sem prepričan, da bi zagovarjala suženjstvo in se enako neprizanesljivo posmehovala črncem, kot se danes posmehuje šimpanzom.« Kaj bi n. pr. rekel ti, če bi jaz napisala: Če bi gospod Črnigoj živel v 18. stoletju, sem prepričana, da bi zagovarjal psihično mučenje ljudi in bi bil eden najsrečnejših rabljev pri eksekucijah ljudi« Če bi ti to rekla, bi mi rekel, da sem nora. Enako tudi jaz rečem tebi, glede na tvojo drzno izjavo, kajti tvoja domneva kakšna bi bila jaz v 18. stoletju je tvoja nižja stopnja prepričanja, ki bi jo lahko zadržal zase, ker te prav nihče na teh spletnih straneh ni vprašal o tem. Ne posmehujem se CHIMPANZZES, na smeh mi gre človek, ki tako očitno zlagano pozira etiko. Jaz na tvoje prepričanje ne dam prav nič, ker nisem prepričana, da govori iz tebe dobronamernost, temveč le fanatično obtoževanje in izmišljanje konstruktov, ki so plod tvoje domišljije. Ti hočeš s preračunljivim hotenjem razpolagati s človekom tako, da mu vsiljuješ sebe s svojim žargonom in mu seciraš vsako izrečeno misel ali besedo. ŽRTEV DRUGEGA TE DELA SVOBODNEGA! Ali ne da je tako? Pravo dostojanstvo bo naravo le obvladovalo, nikoli pa je ne bo skrivalo; pri ponarejenem pa narava le tem nasilneje gospoduje navznoter, ker je zunaj obrzdana. V žargonu pravšnjosti se sesuje vse dostojanstvo, tista človečnost, ki svojega pojma nima v samoovedanju, temveč v diferenci od zatirane živalskosti. Če imamo v gledališču, na Pozitivkinih spletnih straneh ali na plesiščih ali pri maratonu priložnost opazovati afektirano ljubkost, pa lahko pogosto v kabinetih ministrov in uslužbencev Vlade študiramo dostojanstvo. Če je pravo dostojanstvo v tem, da je zadovoljno, da zaustavi afekt, da ne bi gospodoval, in zagradi nehotenim vzgibom naravnega gona pot samo tam, kjer hoče igrati mojstra, pa ponarejeno dostojanstvo vlada tudi nad hotenimi vzgibi z želenim žezlom, zatira enako kot čutne in morale vzgibe, ki so pravem dostojanstvu sveti, in zabriše z obraza vso mimično igro duše. Ni le strogo do uporne narave, temveč je trdo tudi do upogljive, svojo smešno veličino išče v podjarmljenju, kjer se to hoče posrečiti, v skrivanju narave. Prav nič drugače, kot če bi bilo to dostojanstvo vsemu, kar se imenuje narava, zaobljubilo nespravljivo sovraštvo, oblači telo v dolga nagubana oblačila ali svetu dopadljive trenirke bele barve, ki skrivajo vso človeško razčlenjenost na ude, omejuje uporabo udov z nadležno napravo nekoristnega okrasja in reže celo lase in se kiti celo s tem kako human je do živali, o tem kako je do ljudi molči, da bi dar narave nadomestil s skrupucalom umetnosti, a le komandiant pazi na svoje poteze, da se pokaže v čim lepši luči. Vse mišice so napete, ves resnični naravni obraz izgine in ves človek mimiko svojega obraza in značaja krepko drži na povodcih, ki pravemu dostojanstveniku sploh ni potrebna. Pravo dostojanstvo, ki je obrzdano navznoter, se obrzda navzven in se ne kaže v svojih superlativih. Pravo dostojanstvo je do drugih obzirno in strpno in ne kaže na drugih svojih napak. Tatjana