Papež svetlega imena - kakšna bodo dejanja?

Katoliški svet doživlja presenečenja; najprej z odstopom papeža Benedikta XVI. Vzrok poznata le on in Bog. A se mi vseeno poraja drobceno upanje, da je vsaj pozno vzel resno Božje sporočilo, namenjeno cerkvenemu vrhu že pred 30-imi leti, ko je bilo več možnosti za vsebinske spremembe: »Odloži tiaro, vrni naropano, razdeli cerkveno bogastvo!« Zdaj pa nas lahko odgovor Zemlje na vsa naša početja z njo in med nami prehiti. Preseneča tolikšno čudenje ob naslednikovem prevzemu imena Frančišek po skromnem človeku, odprtega srca za revne. So pojmi dobrota, skromnost, ljubezen, ponižnost in sočutje res tako tuji tej veličastni hierarhiji? Samo ime še ne zagotavlja resnično vsebinskega pozitivnega premika v odnosu do vseh in vsega, toda daje upanje. Napraviti revno Cerkev za revne? Saj je že zdaj marsikaj revno, tam in v nas – v svoji notranjosti; z besedami in zunanjim bliščem se notranji dušni primanjkljaji še ne odpravijo. Dobro, da ni z novim imenom obujen spomin na nagnjenja kakšnega Avguština, Tomaža Akvinskega, Damaza, Urbana II. (križarske vojne), Inocenca III. (inkvizicija), Aleksandra VI. (Borgia), Janeza XII. in XXIII, Pavla II. in III. Tudi ni bil podaljšan seznam papežev nesrečnega imena Benedikt. V mislih imam početja Benedikta VIII., IX., XII., XIV. in XV. O njih so marsikaj napisali Hubertus Mynarek, Karlheinz Deschner, Nigel Cawthorne in drugi. Ne bom omenjala še drugih grozodejstev vseh omenjenih, ker ne maram prizadeti čustev vernikov. Kdo ve, ali nisem tudi sama v katerem prejšnjih življenj slepo častila koga teh malopridnežev, ki so se neupravičeno sami imenovali »sveti«. Jezus niti sebe ni nikoli imel za svetega, ker je imel za svetega le Boga-Očeta. Če bi posvetne in verske poglavarje postavljal Bog, ne bi bilo revščine, sporov in vojn med narodi. Prenaseljenost planeta in revščina nista po Božji volji. Če bi vsi živeli ljubeče in pošteno, bi bili vsi v višjem srednjem sloju. Jezus je sporočal, da tudi v samoobrambi naj ne gremo v nasilje, pred leti pa smo s teh vrhov slišali, da pacifizem ni krščanski! Premalo je bilo prizadevanja za enakost, bratstvo, enost, svobodo in pravičnost. Bodo prijaznega moža lepih besed spremljala tudi pozitivna dejanja? Ali pa ga bodo uporabili le za vrnitev slepega zaupanja v to ustanovo? Dokler ne bodo uvideli, da učijo zelo spremenjen Kristusov nauk, ni veliko upanja zanje in za vernike. Bi se nase tako ponosna hierarhija zmogla odreči blišču, polpoganskim obredom, dogmam itn., kar vse je vodilo svet bolj v pozunanjenost in manj k Bogu z zglednim načinom življenja? V prejšnjem stoletju je bil prav kratek čas papež človek, ki je obetal pozitivne vsebinske spremembe, a je prekmalu preminil. Je morda hotel ukiniti blišč, se odreči pretiranemu bogastvu in nepotrebnim obredom ter podpori oblastnikom, ki jih je ustoličila tema? Kot ljudske vstaje, nove vlade, zmagovitih športnikov ipd. tako tudi novega Petrovega naslednika ne kaže sprejeti kot edino upanje, ki naj bi vse ljudi popeljalo iz težav do sreče. Kdor le čaka, da bodo drugi vse opravili namesto njega, zapravlja življenje. Tudi pričakovanja hitrih rešitev in neizpolnjene želje vodijo v razočaranje ali celo v okrivljanje Boga za težave. Kot da bi se moral popraviti on in ne mi! Naj človeku, v katerega je uprt pogled 1,2 milijarde ljudi, uspe mnoge spodbuditi k odpravi notranje in posledično zunanje revnosti v ljubezen, skromnost, pravičnost in nesebičnost!