Kralja Leonarda so neprestano napadali sosednji kralji. Njegovo življenje je bilo vedno v nevarnosti. Nekega dne so mu rekli njegovi prijatelji in svetovalci:
»Vaša veličanstvo, kaj pomaga, če uporabljate ščit, in če vas tu in tam brani straža v bitki? Prosimo, dajte si narediti jeklen oklep. Ta vas bo varoval od glave do pet.«
In tako si je Leonardo dal delati oklep. Ta je bil močan, varen in neprepustljiv. Omogočal mu je varno obrambo. Ko si ga je prvič nadel, mu ni bilo prijetno gibati se v njem. Počutil se je neprijetno, celo okorno. Bil pa je varen! Ko je prvič odšel na bitko z oklepom, se je ta dobro obnesel. Od oklepa so se odbijale celo krogle, kopja in puščice. Leonardo se je smejal svojim sovražnikom: »Motite se! Ali ne vidite? Nič me ne more več raniti! Ha,…ha…ha…«
Nič in nihče mi ne bo mogel več škodovat! Neranljiv sem. Dlje kot je Leonardo nosil oklep, udobneje se je počutil v njem. Poleg vsega se je v njem počutil varnega, zaščitenega, neranljivega.
Tako se je zgodilo, da je kljub protestom prijateljev odklanjal, da bi si snel oklep. Postal je njegova nekakšna druga narava. Celo spal je v njem. Večkrat si je govoril: »Vse se lahko zgodi, celo med spanjem. Vedno moram biti pripravljen na boj.«
Oklep je Leonarda varoval, a tudi ločeval od prijateljev, narave in družabnega življenja. Delal ga je togega, izumetničenega in nenaravnega. Oklep, njegova obramba, se je spreminjal v ječo. Zaklenjen v oklep se je počutil sam in osamljen. Nihče se ga ni mogel dotakniti, pobožati ali objeti. Pa tudi on se ni mogel nikogar dotakniti, pobožati ali objeti. Vsakršen bolj oseben stik, spontanost in bližina so bili nemogoči. Leonardovi prijatelji so postali žalostni. Zanje je ljubljeni prijatelj Leonardo, ki je bil poln
življenja, pozornosti in izraznosti, postal skoraj kakor mrtev.
Končno so si v ljubezni in pozornosti do kralja izmislili poseben načrt. Ko so praznovali zadnjo Leonardovo zmago, so mu priredili veliko večerjo, na kateri so ga napili. Ponoči, ko je bila trda tema, so se priplazili do njegove sobe. Zelo hitro je zaspal. Zelo previdno so del za delom odvzemali oklep svojemu kralju. Zmagoslavno so odšli iz palače in odnesli s seboj oklep.
Naslednji dan so navsezgodaj odšli budit kralja v njegovo palačo. Želeli so ga videti, dotakniti se, objeti in poljubiti svojega priljubljenega kralja. Toda, glej, Leonardo je bil mrtev.
Ozrimo se vase, in poglejmo, ali imamo tudi mi kake vrste oklep! Lahko je to psihološki oklep ali kaj drugega. Koliko nam tak oklep koristi in koliko škodi? Ali moramo res za vsako ceno imeti v vsaki življenjski situaciji tak oklep? Kaj se zgodi, če nosimo oklep na vsakem življenjskem področju in ob vsakem času? Ali moremo pomagati drugim, da bi odložili oklep? Kako naj to storimo, da jih pri tem ne bomo ubili ali kako drugače škodovali?
(Internetni vir)
Vir: www.sinaj.si
