" Cvetove belih vrtnic sem videl plavati po zraku. Mehko so začeli padati po moji glavi." V soju rumeno obarvanega ozračja, ki ga je obarvala osvobajajoča svetloba sonca, so beli cvetovi spremenili svojo barvo. Takrat so moja razbremenjena pljuča začela dihati vonj rumenih cvetov in čudovito mešanico obeh. Z golimi podplati sem počasi in lebdeče poskakoval po neverjetno lepem in pisanem travniku. Vse je tako dišalo in vse je bilo tako lepo. Vse je bilo opito z neverjetno polno melodijo. Ves strah je popolnoma izginil. Nisem se mogel spomniti niti ene samcate misli, ki bi me lahko oblekla v strah, in mi tako začela dušiti doživljanje te vseprežemajoče, zelo čudovite melodije. Bil sem sam, a vendarle, bil sem poln te vseprežemajoče melodije, ki je bila ena sama Ljubezen. Moje bitje se je popolnoma razorožilo. Moje budno zavedanje je doživelo posebno veselje. Zelo sem bil vesel saj sem spoznal stvar, ki mi jo še ta svet ni načel. Spoznal sem stvar, ki mi jo še ta svet ni uzel. Spoznal sem svoje sanje in zaplesal sem z njim. Jaz in moje sanje sva postala eno v enem.
#Zgodbe iz sebe
Moja deblokirana kozmična karma

Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Neslišen opoj,
nekaj kar se tihotno pretaka
odznotraj,
akvarelno lahka
in vsa rožnata simfonija
vgriviranega vonja
pomladnega cvetja v duši,
ritual ljubezni,
ki kroži kot metulj
okoli tebe.
Šepet prek sončnih razdalj,
nek magični eter,
odrešitev z velikimi
modrimi očmi,
ki še nima imena,
morda je odvržen listič
cveta z neba
v kristalne sanje,
v hrepeneči studenec,
ki pripada izviru srca.
Nihče, prav nihče ti
ne more odvzeti sanj,
ko ljubezen prihaja
neslišno vate
in nebo ti podarja
obeske svojih nasmehov.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Punčki v meni
