#Zgodbe iz sebe

Moja deblokirana kozmična karma

jaka1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

" Cvetove belih vrtnic sem videl plavati po zraku. Mehko so začeli padati po moji glavi." V soju rumeno obarvanega ozračja, ki ga je obarvala osvobajajoča svetloba sonca, so beli cvetovi spremenili svojo barvo. Takrat so moja razbremenjena pljuča začela dihati vonj rumenih cvetov in čudovito mešanico obeh. Z golimi podplati sem počasi in lebdeče poskakoval po neverjetno lepem in pisanem travniku. Vse je tako dišalo in vse je bilo tako lepo. Vse je bilo opito z neverjetno polno melodijo. Ves strah je popolnoma izginil. Nisem se mogel spomniti niti ene samcate misli, ki bi me lahko oblekla v strah, in mi tako začela dušiti doživljanje te vseprežemajoče, zelo čudovite melodije. Bil sem sam, a vendarle, bil sem poln te vseprežemajoče melodije, ki je bila ena sama Ljubezen. Moje bitje se je popolnoma razorožilo. Moje budno zavedanje je doživelo posebno veselje. Zelo sem bil vesel saj sem spoznal stvar, ki mi jo še ta svet ni načel. Spoznal sem stvar, ki mi jo še ta svet ni uzel. Spoznal sem svoje sanje in zaplesal sem z njim. Jaz in moje sanje sva postala eno v enem.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

1

Tatjana
Neslišen opoj, nekaj kar se tihotno pretaka odznotraj, akvarelno lahka in vsa rožnata simfonija vgriviranega vonja pomladnega cvetja v duši, ritual ljubezni, ki kroži kot metulj okoli tebe. Šepet prek sončnih razdalj, nek magični eter, odrešitev z velikimi modrimi očmi, ki še nima imena, morda je odvržen listič cveta z neba v kristalne sanje, v hrepeneči studenec, ki pripada izviru srca. Nihče, prav nihče ti ne more odvzeti sanj, ko ljubezen prihaja neslišno vate in nebo ti podarja obeske svojih nasmehov.
Prejšnji članek na to temo

Punčki v meni