Misel tedna

Marsikdo se sprašuje, kako so nekatere ženske tudi v zrelejši letih videti prav zavidanja vredno. Supremodel Heidi Klum, sedemintridesetletna mama štirih otrok, ima odgovor. Vsem svojim oboževalcem je izdala, naj se ne zavajajo, da pretirana suhost pomaga pri mlajšem videzu. Za ameriško revijo je celo povedala, da je skrivnost največje lepote za žensko v zrelih letih, da ni presuha."Vedno je bolje imeti nekaj mesa več, ker če imaš le mišice, potem si v obraz pust in si videti starejši za pet ali celo deset let." Nemška lepotica si prav tako ne dela skrbi, da bo nekoč videti gubasta, in vztraja, da ne bo posegala po številnih kremah proti gubam, ki naj bi pomlajevale. "S tem, ko se staramo, ne pomeni, da smo videti bolje ali slabše, samo drugačni smo, saj se spreminjamo in to je dobro. Naše življenje je polno sprememb, vendar se je s tem nesmiselno obremenjevat." Nekje se je našel iztrgan list iz ne vem katere revije, ki me je pritegnil glede na misel tedna, ki je povzročil kar 47 komentarje različni pogledov na starega človeka. Fiona

Res je!

18 Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela med nami. 19 Kajti stvarstvo željno pričakuje razodetja božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, ne iz svoje volje, ampak zaradi tistega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo sámo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok. 22 Vemo namreč, da doslej vse stvarstvo skupno zdihuje in trpi v porodnih bolečinah. 23 Pa ne le ono, ampak tudi mi, ki imamo prvine Duha; tudi mi sami pri sebi zdihujemo, ko čakamo posinovljenja, odrešenja svojega telesa. (Rim 8, 18-23)

Menim, da so opažanja razlik povezana z dejstvom, da smo ljudje pozorni na različne podrobnosti. Nekega poletnega jutra sva se srečali na ovinku ulice z neznano, ostarelo gospo. V želji, da bi dali prednost druga drugi, sva se umaknili v isto stran. Ponovili usklajen gib tudi v drugo smer. Potem sem se nasmehnila, ji položila roko na laket in rekla: "Dobro jutro." Zaiskrile so se njene oči, verjamem, da prav take, kot so bile nekoč. Le koža pod dlanjo je bila prosojna …

Dragi Hierhod! Zelo zanimivo zapisana misel, mi je dala misliti... Mislim, da se vzrok za večno lepoto rastlin in živali skriva v tem, da zanje ves čas skrbi roka človeka, še pogosteje pa roka narave, jih nesebično varuje ter neguje, brez da bi pričakovala kaj v zameno. Medtem, ko ljudje večinoma živimo v življenju polnem grenkih izkušenj ter netoplih človeških odnosov, če pa že so pa se ponavadi v ozadju skrivajo razni interesi. Ljudje smo kot hrast, ki ga največji slovenski pesnik omenja v enem izmed Sonetov nesreče. Pride huda zima in vihar nas trešči ob tla, obležimo sami in nemočni, nikogar ni, ki bi nas pobral. A vseeno živimo v upanju in pričakovanju na prihajajočo pomlad. Ko ta končno pride, se hrast pobere, živi dalje a nikol več ni tako lep, krepak in poln energije kot poprej. Skratka človeško življenje in lepota sta zelo majhna in neprimerljiva v primerjavi z veličino, večnostjo in lepoto narave. Lep večer še naprej! Lp, Dunja

Ja kako da naujo bol zgledale žvali pa rastline kukr člouk? Komu drugmu pa člouk posveča več lubezni pa pozornosti kukr domačim ljubljenčkom pa rožcam na vrtu? Svojim otrokom? Seb? Staršem? Da o žlahti sploh ne zgublam besed. Že če ludi sam pr gmah pustiši, ti bolš zgledajo pa tut lepš rasejo. Ludem se najeda, ščenetom pa vso lubezn daje. »Splošno neznan razlog«? Za koga neki? Je pa fajn misu. Da mislt.

Vzrok, zakaj izgledajo živali in rastline, kadar ostarijo, veliko bolje in lepše, je pravzaprav znan. Tiči pa v očeh opazovalca, ki se mu pogled izostri za tiste stvari, ki imajo v njegov življenju pomen. Obraz starca se nam zdi tako zelo drugačen od obraza otroka, ker smo to sposobni (opremljeni z ustreznim biološkim aparatom) in ker smo se naučili zaznavati razliko. Pravzaprav so se naši možgani evolucijsko razvili prav v smeri izredno filigranskega zaznavanja različnih izrazov na obrazu. Za socialno bitje, kakršno je homo (sapiens), ki preživi večino svojega časa v interakciji in komunikaciji z drugimi enakimi bitji (kjer se je tudi govor razvil razmeroma pozno), je ta sposobnost preživetvenega pomena. Mnoge sposobnosti zaznav pa se ojačajo še skozi proces same komunikacije oziroma učenja. Tipičen primer je prepoznavanje obrazov črncev; v začetku se nam zdijo vsi črnci enaki, kasneje pa se naučimo prepoznavati razlike med njimi (tudi če pripadajo istemu ljudstvu). Tedaj lahko vidimo, da se obrazi črncev (ali aziatov) na podoben način razlikujejo med sabo, kot se razlikujejo obrazi belcev. Tisti, ki bolj podrobno opazujejo živali, enako opazijo pri živalih. Na primer šimpanzi imajo izrazito različne obraze, verjetno imajo celo razvit nekakšen svoj »estetski« čut, taradi katerega samci preferirajo »lepše« samice in predvsem pri bonobih mogoče velja tudi obratno. Gledano s šimpanzjimi očmi, seveda. Tisti, ki se več ukvarjajo s šimpanzi, takoj prepoznajo razlike na njihovih obrazih, enako prepoznajo in ločijo obraz mladiča, obraz starega in ostarelega šimpanza. Ob tem bi dodal še tole. Percepcija, da stari ljudje izgledajo slabše oziroma grše, tako kot bi mogli sklepati iz Hierhodove mizantropne domislice, so posledica biološko determiniranih predsodkov, ki so povezani z občutjem, ki ga prinaša korelacija med starostjo in pešanjem vitalnosti ter bližino smrti. Od ljudi, ki se sicer ponašajo z duhovnostjo, bi pričakoval, da bodo znali lepoto uzreti tudi v nagubanem obrazu starca ali v izmučenem obrazu starke.