Izziv

Jaz pa pravim takole: Ko se rodiš, ko prideš na ta svet, ga istočasno začenjaš tudi zapuščati. To stalno rojevanje in smrt je tisto, kar daje življenju večnost.
Na svet pa prideš zato, da v času, ki ti je dan, uživaš njegove lepote, skušaš nekaj napraviti zase in za druge, da lahko na koncu, ko odhajaš, rečeš sam sebi: Nisem bil tukaj zaman.

lp.L.

Jaz pa pravim tako: izziv je v tem, da spoznaš večnost v trenutku, tukaj in sedaj in ne preko `večnega´ potovanja iz enega življenja v drugega. S popotovanjem se večnost porazgubi v posameznih spominih fragmentirane zavesti.

Fragmentirana zavest daje življenju bolečino, in mi se dobronamerno trudimo življenje `izboljšati´, namesto, da bi `zacelili´ svojo zavest.

Louise, vse postane zaman pred dejstvom, da te naslednji trenutek zagotovo ne bo več.

Mene kot nekaj otipljivega, kot telo, res ne bo več, a če mi bo uspelo, bodo ostale za mano sledi, moje delo, spomin pri tistih, ki so me imeli radi itn..., to pa je tudi lahko neka oblika večnosti.
Tudi v Križankah so njegovi prvotni prebivalci pustili dober stavek:
Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.
Lp.L.

J.Plečnik ?

Ne zaradi spomina, ampak zaradi dobrote same. Spomin je večnost za tukaj sedaj, ne vem če bo večnost v mislih živih vpliva na moj spomin v trenutku umiranja.

Prav imaš Nan, tudi jaz ne vem, kako tolažljiva bo misel, da se bodo drugi spominjali mojih del (recimo, da se jih sploh bodo), v trenutku, ko bom umirala.

Ali malo bolj konkreten primer iz sveta žensk: katera bo zanosila, če vnaprej ve, da bo splavila ali umrla pri porodu?
Vseeno pa se rojevajo otroci, ker življenje vodi upanje, tako v rojstvo in na globlji ravni tudi upanje v večnost. Prvo nam je dobro poznano, drugo skoraj ne, zato je pa izziv.

Ne vem...izziv kot koncept in namen ima svoj začetek in konec. Verjetno se na tisti točki na kateri dosežemo realizaciju, tudi zaključi . V dimenziji, kjer naj bi večnost "obstajala", večnosti verjetno niti ni.

V tistem stanju zavesti, je pojem večnosti popolnoma nerelevanten, ravno tako pojem svobode in ljubezni. Moje skromno opažanje.

Vsekakor je lepo in prijazno od tebe, da si z nami podelila svoj uvid.
Ni potrebe po pretirani skromnosti.

:-)

;-)

Zame je dejstvo ker sem tukaj, da sem od nekod prišel. To, da spet odidem jemljem kot vsakodnevno spanje. Tretjino ga prespim, to je povprečno 25 let ene inkarnacije, veliko časa v "kratkem" življenju. Zavoljo sna se nihče ne vznemirja. Ker prihajam iz nečasa, jemljem bivanje v času kot šolo, soočanja, kot možnost, da v omejenih okoliščinah gojim neomejene potenciale, ki nedvomno tičijo v meni. Odkrivam jih, potrpežljiv sem. Odhajam - prihajam, iz odra sveta v zaodrje, kot v nekakšni nadaljevanki. Vznemirljivo, vredno pozornosti. Zato si ne belim las s tako-imenovano smrtjo, saj razpade le vozilo-telo, katerega upravlja moj Višji jaz ali Duša.