Misel tedna

Tako je Anita. Leta, dnevi in ure nam uhajajo in ne moremo jih zadržati. Z našimi rokami grabimo nazaj v preteklost ali naprej v prihodnost-toda zapravimo dragocen trenutek, trenutni ZDAJ , v katerem je vse vsebovano. Vse, kar smo morda iskali vse življenje, ne da bi se tega zavedali. Lep pozdrav in vse dobro, Miran

Drage bralke in dragi bralci! Danes je tisti dan, ki sem ga včeraj čakala s svojimi čustvi, hotenji in mislimi. Včeraj sem bila kot človek upanja vpeta čez most sedanjosti v prihodnost. Želela sem si, da bi bila jutri živa, zdrava in zadovoljna ter da bi kaj posebnega mojo dušo razveselilo. Nastopil je nov dan, ki mi ga je včeraj obljubljala prihodnost. Snela sem verige preteklosti, skrbi, dvome, nepotreben strah in zaskrbljenost in čas me je popeljal na sproščeni sprehod v prihodnost, na prvo postajo mojega potovanja in me odložil v današnji dan. Včeraj sem tipala ta zagonetni jutri in danes ga imam, tu na dlani se mi je ponudil zjutraj z vso lepoto ugašajočih vesoljnih ognjev in sončnega jutra, polnega miline, z vsemi čari luči in odsevi, z novimi doživetji, ki jih lahko zaznavam s svojimi očmi in lepotnimi občutki. To opojno občudovanje dneva, mi je dalo razumeti in vedeti, da prav vsak dan, ki sem ga sanjala včeraj, mi je podarjen od stvarstva z vsem bogastvom svetlobe, rastlinja in lepot našega planeta v tem brezmejnem prostoru. Strmim in čudim se, da so mi dani čuti, da lahko vse to opazujem, sprejemam in ljubim. Zakon lepote se manifestira ne le v lepoti narave, temveč tudi v ljubezni, ki sem jo deležna od vseh tistih domačih in prijateljev, ki me z ljubeznijo obkrožajo in mi napolnjujejo dušo. Tako kot je vsako živo bitje spočetje novega življenja, je tudi cvet. Danes zjutraj sem prejela v dar brez posebnega razloga, kot malo pozornost, vrtnico. Opazila sem kako je oblikovana hamonično in ko me je obiskala še prijateljica, sem videla, da se mi dan prebuja v svojem smotru. Tako lepega dne nisem niti pričakovala in sanjala, dne z vsemi tistimi drobnimi smotri izpolnitve, ki na moje čute učinkujejo prijetno. Prijateljica mi je rekla: "Veš kar všeč mi je tvoj naslov pesniške zbirke, ki jo imaš v tisku in bo verjetno jutri zagledala luč sveta "SONČEVO OKO". Med organi, ki tako intenzivno oblikujejo človekovo podobo je gotovo najlepše oko. Oko toliko krat opevano v poeziji. Oko, ki je najuboglivejše za izražanje človekovega obraza in posebnosti duše. Sončevo oko, ki nam daje toliko topline in ljubezni in s svojimi žarki motri človekovo dušo in njegovo ravnanje z naravo." Nato sve nadaljevali pogovor o prihodnosti, ki je kakor magnetna puščica usmerjena naprej kvišku z vsem miselnim in čustvenim nabojem, z vsemi tistmi dražljaji, ki jih ima polet v prihodnost. Prihaja Novo leto 2006, ki z vsemi emocionalnimi vzvodi usmerja človeka k novim načrtom, novemu sklepanju prijateljstev in vsemi tistimi darežljivimi posebnostmi, ki v svojih željah segajo z rokami naprej in se dotikajo svojega happy enda konec leta, ki je pred nami. Koliko lepih želja odkrivamo danes v sebi, koliko lepih želja izrekamo drug drugemu in kako napolnjeni z dobrimi željami iščemo smisel svojega obstoja, ki se v visokem loku dviga nad vsakdanjost v prihodnost. Pri vsem tem pa je najpomembnejša dimenzija našega občutenja upanje, ta dinamična stran človekovega simboličnega dojemanja sveta, ki nas nenehno dviga in usmerja v dvostransko vidno - nevidni svet, v njegovo polnost. Človeku se dan začne na perotih upanja. Ta mala ptica v nas preskakuje vse ovire in se dvigne visoko v nebo, se projecira sama od sebe v svetlobo in vzleti do najvišjih možnih črt človekove eksistence, in še višje, da se ji izpolnijo vse hrepeneče srčne želje. To je človekova moč, leteti kvišku k svojemu bitnemu izvoru s stanjem pračloveka v duši. Z vodstom razuma, ustvarjalnostjo in dobrimi željami smo se dne 9. decembra letos bralci, avtorji in uredništvo Sončevih pozitivk zbrali v restavraciji Piramida v Ljubljani in doživeli čudovit, nepozaben večer ob citrah, dobrih željah, voščilih, recitalih, pogovorih in kramljanjih. S srčnimi prijemi in stiski rok smo odhajali na svoje domove in že danes gradimo most za prihodnja srečanja. Oblikujmo že danes svoje življenje, da bomo z duhom prežeta, presvetljena svnov, iz katere žari naša duša in notranji zakon življenja - ljubezen. V izčiščeni podobi se podajmo Novemu letu 2006 naproti, mogoče s fotografskim aparatom v roki, da naredimo čisto majhen posnetek v prihodnjem letu oblikovanega življenja, čisto majhen posnetek skoz lino naših želja in potreb. Tam se svetlika prihodnost in mi smo njeni snovalci. Lep pozdrav in srčne želje vsem Tatjana Malec