Ljudje, ki so usmerjeni na nek skupen cilj in čutijo vsaj nekaj skupinske pripadnosti zaradi medsebojnega zaupanja potujejo hitreje in enostavnejše. Če gos izpade iz jate, takoj začuti močan udar vetra, saj ji prednja ptica ne zagotavlja več zaščite. Zato se takoj zopet vrne v jato. Če bi bili ljudje vsaj malo podobni gosem, bi v taki obliki ostali ne glede na to, ali vodimo al pa sledimo (sprejeli bi tujo pomoč in tudi sami bi pomagali drugim). Ko se gos utrudi, naprej spusti močnejše gosi. Normalno je, da se pri zahtevnejših opravilih menjavamo.
Tako ljudje kot gosi smo odvisni drug od drugega. Gosi iz ozadja z glasovi vzpodbujajo tiste spredaj, da obdržijo svojo hitrost. Ljudje se moramo prepričati, da naši klici iz ozadja tiste spredaj vzpodbujajo in ne kaj drugega. Končno – in to je zelo pomembno – ko gos zboli ali pa je ranjena in izpade iz jate, jo dve gosi spremljata in ji pomagata pristati.
Z njo ostaneta toliko časa, da je zopet sposobna leteti ali pa da umre. Šele takrat zopet vzletita sami ali pa se pridružita kakšni drugi jati. Če bi bili ljudje vsaj malo podobni gosem, potem bi morali stati drug ob drugem tako v dobrih kot v slabih trenutkih.
Milton Olson
Klub srečnih
