Stanje zamaknjenosti - 1. poglavje

Prvič sem mi je zgodilo na neki meditacijski delavnici. Po nenavadnem prvinskem obredu, pri katerem smo v krogu klečali na tleh in ponavljali mantro OM, se mi je odpeljalo. Vstal sem, odprl oči in bebavo pogledoval po bližnjih obrazih. Nisem vedel kje sem, nisem vedel kdo so ti ljudje. Delal sem se da je vse v redu. Ko sem stopil ven, sem ugotovil, da ne vem, kateri je moj avto. Edini bel polo na jebenem parkiriču, jaz pa ga ne najdem. Ko se končno privlečem do njega, ugotovim, da ne znam voziti avtomobila! Jebemti! Nekako mi le uspe, a avto nagaja, ne vžge. Počasi se cjazim do ceste, kjer ubogi polo izdihne in obstane sredi ceste. Ugasnem avto in obsedim kot kamen. Nives – moja takratna punca – me useka okoli ušes in začne kričati. Zdramim se, jo zmedeno pogledam in stopim iz avta. V roke vzamem mobitel in hočem poklicati fotra. Gledam v ekran ko brskam po imeniku, a ne vem, katero ime poklicati. Končno iz zakotnega dela možganov privlečem spomin, da je shranjen kot “Padre” in ga pokličem. Poslušam ga, a ne vem kaj govori. Prekinem zvezo in kličem avtovleko. Pride v kakih 15 minutah in odvleče moj avtomobil do najbližjega servisa. Ko sedim poleg voznik, sem tiho. Bebavo zrem skozi vetrobransko steklo in se sprašujem, kaj za vraga se dogaja. Ko se pripeljemo do servisa AC Kondor na Letališki v Ljubljani, je tam že Nivesina mama, ki naju čaka, ne vedoč, kaj se z mano dogaja. Prisedem v avtomobil in nadaljujem s svojim bebavim početjem. Prideva domov, slečem se in se uležem v posteljo. Nives me nekaj sprašuje, a ne odgovarjam. Okamenel sem, totalno otopel, mrtev. Grozen občutek, a ni kaj storiti. Tisti trenutek si in te ni. V službi je bilo malo bolje, a vseeno je prihajalo do manjših epizod, med katerimi nisem videl, kaj piše na ekranu, ali pa si nisem mogel zapomniti enostavnega navodila. Bil sem prestrašen, moje komunikacijske sposobnosti so bile na dnu. Zadeva je trajala nekaj dni in Elena, vodja meditacijske skupine, se je končno odločila, da je treba nekaj storiti. Poslala me je k bioenergetičarki Pini, ki deluje v ljubjanjskih Murglah. Moram priznati, da mi je pomagala, čeprav me je tudi pošteno oskubila, saj sem odšel kar z nekaj pripomočki, ki naj bi pomagali odganjati negativne energije. Kakorkoli, počutil sem se bolje, zato se s tem nisem obremenjeval. Bolje? Ha! Počutil sem se odlično. Obrat za 180 stopinj. Od pekla do nebes. Naenkrat se mi je zdelo da lebdim, da ni nerešljivih nalog. Čutil sem povezanost z vsemi in ljubezen do vseh. Govoril sem počasi in modro, kot da prihaja nekje iz notranjosti. Slišal in videl sem več, čutil sem stvari, za katere prej sploh nisem vedel, da obstajajo. Počutil sem se kot bog. In bil sem. Vsak dokler je trajalo … (vzeto iz knjige v nastajanju Življenje maničnega depresivca)