Leta 1960 sta najgloblji del Marianskega jarka, znan pod imenom Challenger Deep, dosegla raziskovalca Jacques Piccard in Don Walsh, od tedaj pa človeka na to območje ni bilo več, saj so si znanstveniki pomagali s plovili brez posadke. Prvi izsledki raziskav kažejo, da globoki podvodni kanjoni delujejo kot neke vrste regulatorji zemeljskega podnebja, saj skladiščijo ogljik.
Jarki so nekakšne "pasti" za ogljik
Kot je povedal vodja nove odprave Ronnie Glud, je bilo to prvič, da so na taki globini lahko uporabili zapletene instrumente, ki merijo, koliko je ogljika. Po njegovih besedah želijo ugotoviti, koliko organskih snovi, ki jih proizvedejo ribe in alge, doseže morsko dno, kjer jih bodisi razkrojijo bakterije bodisi se pogreznejo. Prav od tega so namreč odvisne koncentracije kisika in ogljikovega dioksida v oceanih in v ozračju.
Vse to so znanstveniki že proučevali v drugih delih oceana, globoki jarki pa so zanje posebej zanimivi, ker sklepajo, da bi lahko delovali kot neke vrste "pasti", kjer se nabere še več ogljika kot drugod, še pišejo na MMC RTV Slovenija.
Vir: rtvslo.si
