Vse drhti v ljubezni, pred očmi nastaja neka kartografija kamnitega utripanja dežele v mesečini, nekaj pomembno novega klije znotraj rodovne skupnosti našega naroda. Dovolj je močno, ker se je ogrelo za zagon rasti, odvrglo masko in oklep. Preseganja ni mogoče več izkoreniniti in zavirati, ker raste okrepljeno kvišku in v širjave. Tako se je že vraslo v svet in s svojo mehko dlanjo boža sleherni kotiček, kjer se je odvijalo vse preteklo in kjer se bo odvijalo tudi vse prihodnje. Kakor nežen vetrič se raznašajo na vse strani neba vonji po domačnosti. Čutim v ozračju oblake hrastovih krošenj, peloda in preproge praproti, ki kličejo tišino in napeljujejo na mir in moč oplajajočih sil.
Morje prispodob se smehlja po skalnih vzpetinah, do koder se je povzpela duhovna zbranost in nakopičila volja z igro svetlobe in zvoki vsega živega. V vseh stvareh so sledi davnih spominov, ki segajo visoko v neskončnost povzdignjenega človeškega obraza. Zdaj smo tu in se raztezamo v prebujenjih, na katere nisem prej nikoli pomislila. Vsa narava in bivanjski kozmos naših mest in vasi zveneče utripa in črpa z neba sinjino, oblečeno v oblačilo poševnega dežja. Kako raste in valovi ta čudoviti svet, ki mu domači prag odseva luč srca.
V vseh stvareh je skrit zasnutek snubljenja in čričkov sonet. Na mesto sanj poganja svoje korenine upanje, duša je postala vremenarska hišica, ki prisluškuje vetru in skrivnostim zemlje. Neko mistično erotično doživetje poganja klijoče iz zemlje, namenjeno krepitvi čustev in sreči človeka. Kamor koli pogledam od bisera morja do skalnih vrhov, občutim lepoto in vidim oplojevanje zelenega tkiva, tiste zelenice večnega prihajanja, ki se zbirajo v potočku, reki, polju in gori, povsod kjer jadramo s svojim čolnom prijaznih besed in narodovega sožitja. Njive so pripravljene za setev. Nekaj dišečega je v njih, ki pomeni domovino.
