Lažniva lisičja basen

Vsak človek se v življenju kdaj zlaže. Nemalo pa je takih, ki polega laganja tudi goljufajo, opravljajo, se prilizujejo, lenarijo, in nemalokrat tudi kaj malega ali velikega sunejo. V živalskem svetu pa je bil kralj lažnivcev nedvomno mladi lisjak, ki so ga ostale živali poimenovale kar Lažnak, se že ve zakaj. Od poletja do pomladi je tako obilno lagal, da je od laganja nastajala okoli njega megla, ki se zlepa ni več razkadila. Kadarkoli so živali opazile meglo, so takoj uganile, da je v bližini lisjak Lažnak. In so jo ucvrle in oddrvele stran, da se je kadilo za njimi. Le kdo bi hotel imeti opravka z nepoboljšljivim lažnivcem?! Kar pa je lisjaka Lažnaka silno jezilo! Pa je razmišljal in si razbijal glavo, kako bi živali prelisičil in jih prepričal, da je nehal lagati. In se je domislil: "Seveda, o njih jim bom povedal kaj takega, česar si nadvse želijo slišati! S tem jih bom prepričal, da sem postal zanesljiv in nadvse resnicoljuben član gozdne živalske skupnosti. Le kdo ne posluša rad o sebi lepih komplimentov in ljubeznivih puhlic, he he he?!" "O kako vitalna mladenka ste še in kako bleščečo dlako imate," je priliznjeno dvoril že nekoliko ostareli, oguljeni in mlahavi lisici, ki se je le še s težavo vlekla proti brlogu. In ne boste verjeli - Lažnakovi komplimenti so na lisico delovali kot zdravilo. Bliskovito se je vzravnala, se mu ljubeznivo nasmehnila in veselo odlebdela dalje. "Mladi volk, vaše polnočno tuljenje je zame najlepša glasba v vsem vesolju. Gotovo se mladih volkulj ob vas kar tare," se je Lažnak dobrikal staremu, lenobnemu, zavaljenemu volku, ki se mu sprva ni ljubilo lisjaka niti pogledati. A že kmalu je pričelo Lažnakovo laskanje delovati nanj kot mamilo. Volk, še malo prej prava volčja razvalina, je hlastno vstal, se mladostno pretegnil in nato blaženo zatulil proti polni luni, ki se je ravno tisti hip prikazala izza oblakov. Lažnak, zadovoljen z delovanjem svojih nabreklih puhlic, se je pognal dalje in oprezal, kateri živali bi lahko še kaj naložil. "Lepotica vseh lepotic ste, lady žolna! Pogled na vaše prelepo perje je pravi balzam za oči vsakega opazovalca!" je Lažnak pleteničil že rahlo kruljavi, obledeli žolni, ki je s svojim bledim, onemoglim kljunom le še s težavo izvlačila iz lubja različne ličinke. Lažnakovo osladno pleteničenje pa je delovalo nanjo kot poživilo - vlilo ji je novega poleta in z obnovljeno silo se je vrgla s kljunom na lubje. In tako dalje - saj menda ni treba na dolgo razpravljati in razlagati, kako se je ta lažniva pravljica končala. Megla okoli lisjaka Lažnaka se je, kot ste vsi že pravilno ugotovili, naglo razkadila, kajti živali so mu pričele verjeti še tako debele laži, da so le bile o njih samih. Kako tudi ne, saj so prav zaradi njih postale boljše, lepše, bolj zdrave, vitalnejše in bolj pogumne. In lisjakove laži niso bile več laži - postale so resnica! -------- Ta, ki od resnice neizprosne beži, laži blagodejnih si pogosto želi. Laganje spremeni v patološko se takrat, ko lažnivec sam sebi verjame vsakokrat. Resnico oblikujemo si po svoji meri, ker se s tem izognemo marsikateri čeri. Nekaj, kar pri tebi za resnico velja, neredko nekdo drug za prevaro ima. Laž lahko prijetna je in lepa, dobrotljive pa ne najdeš zlepa. Če v nekaj res trdno verjameš, tedaj lažnivec ne postaneš. Pozitivna sugestija nam v srečo pot odpira, kajti, često izrečena, podzavest nam programira. Kadar v sebi neko laž nenehoma ponavljaš, da postala je resnica, kmalu ugotavljaš Avtorica članka: Ljuba Žerovc http://www.modrostizbrane.com