Kralj Matjaž v Podpeci že čaka

BAJKA O LJUBEZNI Oženjen s svojo samoto jo je spoznal in nagovoril. Obarvan z belino snežne gore jo je prijazno pozdravil in sonce mu je namenilo nekaj moči, da je v lica zardel in se nasmehnil. Njegove tople besede so razveselile njeno srce. Njegova pokončna drža duha jo je okrepila, kakor zvok iz glasbila, ki se dvigne in dotakne neba. Na vsem lepem sta sever in dež izrazila željo, da pobelita oba. Zapihala je burja, dež je ledenel, ogenj znotraj nje je še tlel. Čisto obzorje in sinje ozračje je zven glasu glasbila še okrepilo, z njim razpršilo meglice in zbudilo mlade gozdove polne skrivnosti. Stara hiša v gozdu je pod streho sprejela oba in zbudila Kralja Matjaža iz sna, ki sta ga imela v spominu iz otroštva in bajk. Še preden sta se ustalila v njej, je sonce zasijalo in hišo pozlatilo. Sedla sta v gozdu na klop in uživala enovito ugodje. Sedeča vsaksebi, sramežljiva, klopci na rob, sta čutila prekipevajočo moč, ki je prodirala v njiju z nežnostjo tihega dežja, ki se zbira z vseh strani neba. Nato je sonce posijalo in val ljubezni je zagrnil gozd in ga s toplimi žarki ogrnil. Toplota je stopila ledeno goro in voda je prekrila polje in log. Ko sta se duši stopili v eno – se je med njima usedel pravični Bog. Na tem mestu je zrasla roža naravna sredi divjine, kamor jo ženeta ogenj in sla v višine. Pod njo se vleče srebrna reka, ki roži podarja sreče dih, večno življenje in on jo obarva tih z ljubeznijo, ki je ni še nihče nikoli opisal, niti izbrisal. Njena luč si skoz njega prodreti želi s toploto, ki stopi vse ledene snovi. Sedmero težkih vrat je odklenila, v hišo s tisoč dvoranami je vstopila. Ni ji uspelo ničesar vzeti, zemeljske dobrine v posesti imeti, povsod je sijala le ljubezen srca iz zelenega maha in podrasti, v brezmejno kraljestvo duha. Kralj Matjaž je sameval svoj sen. On ji je odklenil srce in skopnel. Dolini je vodo reke podaril. Ona pije iz nje solze srca in vonja dišečo rožo ljubezni, ki raste skrita globoko, očem nevidna v breznu.