Zanimanje za hudega duha
Današnji znanstveni, tehnološko dodelani, na razumsko logiko naslonjeni zahodni svet po eni strani odganja Boga proč, češ, da ni več potreben, saj je vse od človeka odvisno in v človekovih rokah. Itak bodo človekova moč, razum, logika, tehnološki napreden razrešili vse probleme, od telesnega in psihičnega zdravja do okoljskih nevarnosti.
Po drugi strani pa je v tako zelo hladno-racionalnem-znanstvenem svetu veliko zanimanja za hudiča, za hudobnega duha, za satana. To po eni strani zares preseneča. Kot da bi duhovno resničnost vrgli ven iz naše zahodne stvarnosti z odpravljanjem verske prakse in se po drugi strani vprašanje duhovne dimenzije vrača preko zanimanja za hudega duha, satana. Po drugi strani dandanašnja aktualnost delovanja hudega duha ne preseneča, saj na en ali drug način človek vendarle izkuša neko presežnost, jo raziskuje, se o njej vprašuje.
Za nas kristjane vprašanje »Ali verujemo v hudiča?« sploh ne more obstajati. Zakaj? Ker 'verovati' pomeni zaupati, izročiti se. Kristjani verujemo v Boga, v Nebeškega očeta, v Kristusa, v Svetega Duha. Ne verujemo pa v hudiča. Pač pa 'verjamemo', da hudič obstaja. Razlika med 'verovati' in 'verjeti' je tu bistvena.
Kaj oz. kdo je hudič?
Cerkev uči, da hudič ni le skupek negativnih sil, prisotnih v človeštvu, v zgodovini, v stvarnosti in jih človek personificira, pooseblja, poimenuje hudič. Pač pa Cerkvena tradicija uči, da je bil hudič »najpre« kot dobri angel, ustvarjen od Boga, ki je 'padel'. Padec obstaja v svobodni izbiri teh ustvarjenih duhov, ki radikalno in nepreklicno odklonijo Boga. Bog je ljubezen, in sicer ljubezen, ki dopušča in garantira svobodo bitjem, ki jih ustvarja.
V Cerkveni tradiciji hudič ni negativno počelo enake moči kot Bog. Bog je edini Gospod, on je edini Gospodar, edini Absolutni. Kristus je Bog. Hudič pa je na ravni ustvarjenega bitja, ki se je spridilo – ni hotelo služiti svojemu Stvarniku, pač se je odpravilo na svoje, ostalo brez vsega oz. je ostalo s svojo zavistjo in zato želi škodovati ljudem v njih odnosu z Bogom (ker ljudje še imamo možnost odnosa z Bogom). V podrobnosti tega teološkega vprašanja se ne tem mestu ne bomo spuščali, saj presega namen in okvir tega pisanja.
Hudič obstaja
V Cerkveni tradiciji je dejstvo obstoja hudiča naslonjeno (poleg Svetega pisma) ne toliko na poročila o obsedenih ljudeh in o izganjanjih hudiča (ekzorcizmih), pač pa na izkušnje svetnikov, ki so izkusili moč hudega duha in so se torej borili s hudičem. Saj so svetniki bili v svoji duhovni poti prečiščeni. Marsikdaj so rekli: Bolj ko se človek bliža Bogu, bolj prepoznava delovanja hudega duha in bolj se mora boriti z njim.
Ekzorcizem
Cerkev je skozi svojo zgodovino imela in ima službo ekzorcista, ki je poslan v imenu Cerkve, podprt z molitvijo Cerkve – in ne samo(p)oklican. Nedvomno je to zahtevna naloga. Je pa res, da se v današnje času o tem več govori kot nekdaj.
Ekzorcizmi so resna stvar. Ni nekaj za spektakla potrebne oči in ušesa. Cerkev postavi duhovnika-ekzorcista ki na področju škofije opravlja službo ekzorcista. Na te ljudi se ima smisel obračati v primerih suma obsedenosti. Mnogokrat pravijo ekzorcisti, da se ljudje k njim obračajo v najrazličnejših težavah in stiskah in da je izredno izredno redko, da se more govoriti o obsedenosti s hudim duhom in da bi bilo potreben ekzorcizem. Pravijo, da je mnogokrat takim ljudem pomagal dobro pripravljen in opravljen zakrament sprave.
Treba je upoštevati, da marsikaj, kar so nekdaj pripisovali hudiču, sedaj moremo drugače razložiti in se tudi drugače soočiti in zato bolj učinkovito pomagati – npr. ko gre za epilepsijo se je včasih v glavnem verjelo, da je to obsedenost s hudim duhom in da je potrebno izganjanje, danes pa vemo, da je to psihična motnja in se temu ustrezno skuša pomagati tem bolnikom.
Zgrešene duhovne drže
Napak bi bilo na vsakem vogalu iskati in najdevati delovanje hudega duha. To ni zdrava krščanska duhovnost. Mi temeljno iščemo pripadnost Bogu, smo pozorni v srcu na vse vzgibe, s katerimi nas nagovarja in vabi Gospod. Zdi pa se, da so nekateri »verniki« bolj pozorni na prisotnost hudega duha, kar pa ni zdravo in je tudi nevarno za psihično in duhovno zdravje.
Zatorej ni prav, da bi vsako našo napako ali slabost pripisovali hudiču – saj smo tu mi, naša odgovornost, ki je prav, da jo vzamemo na svoje rame in se temu primerno soočimo in ustrezno odreagiramo. Naprej: ni prav, da bi kar takoj vse telesne in psihične težave videli vzrokovane v hudiču. To ni zdravo krščansko, kjer imajo ustvarjene stvarnosti svojo avtonomijo – torej svoje zakone, svojo razlago in prakso.
Nadalje: ni zdravo, da bi gledali na hudičevo delovanje v primerih, ki so spektakularna. V kakih izganjanjih. Obstoj hudiča je za Cerkev bolj utemeljen na izkušnji svetnikov, ki so se borili s skušnjavcem kot pa na izganjanjih. Satan se hoče bolj skriti, ne pa biti tako na očeh. Hoče bolj skrito delovati in se pretvarjati.
Zdrave duhovne drže
V Cerkveni tradiciji je stalna izkušnja in učenje, da satanova moč ni neskončna. Najgloblje globine našega bitja, našega srca in našega življenja pripadajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku in tja ne more nikakor seči satan. Zanimive so srednjeveške freske: v času, ki je po eni strani veliko govoril o večnem pogubljenju, o moči satana, pa je vendar prikazan satan na verigi, pod kontrolo – torej z omejeno močjo.
Zdravo je torej zavedanje vernika, da skušnjavec je in ima veliko moč; da nas skušnjave obiskujejo – so obiskale Kristusa, večkrat tekom življenja, in tudi nas obiskujejo. Ni pa nujno, da bi se jih sploh zavedali, jih prepoznali. Človek mora biti že kar duhovno poglobljen, da se jih sploh zaveda.
V obstoj hudiča verjame vernik, ki izkuša moč skušnjavca. Da mu skušnjavec ponuja vse mogoče stvari, da bi ga odtrgal od Boga in evangeljske poti. Vernik izkuša, da je skušnjavec izredno močan in tudi to, da ga človek ne more premagati iz lastnih moči, pač pa iz moči vere v Kristusa, iz naslonjenosti nanj. Pa če človek enkrat v življenju to notranje spozna, ve za vse življenje.
Kje in kako deluje hudi duh danes?
Kot rečeno, ne mislimo najprej na obsedenosti s hudim duhom in na ekzorcizme. Itak je taktika skušnjavca, da bi ostal prikrit, čim bolj podlo neopazen, ne pa očiten.
Pomislimo npr. raje na potrošništvo: kaj vse se prodaja, kako vse reklame kričijo, kakšno strašansko moč ima prevladujoča profitna miselnost. Kaj vse mora trpeti pod to težo! V boju za profit se pozablja na temeljne etične in duhovne postulate. Ne le uničevanje narave, pač pa uničevanje človeškega okolja – ki ni le zunanje, pač pa tudi notranje, kulturno, medosebno, duhovno. Vse to se dogaja sicer javno, a mirno. Kar navajamo se na to; sploh nimamo več občutka, da nekaj ni čisto v redu in da je potrebno (ter da je možno) kaj storiti.
Zaključek: zaglejmo se v Kristusa
Bistveno je pogled usmeriti v Kristusa, ki gre skozi boj s skušnjavcem, ga premaga, mu ne da prostora v srcu in v svojem življenju. Tudi Jezus, čeprav Božji sin, ni bil obvarovan skušnjavca. Biti človek pomeni biti skušan – puščavski očetje bi to še posebej poudarili. A pravim: naš pogled naj bo usmerjen v Kristusa, ki pozna pot, način in ima moč za boj s skušnjavo. Ko smo povezani s Kristusom, imamo tudi moč za pot hoje s Kristusom ter za njim in tako nas skušnjave sicer napadajo, a ne morejo pa uničiti naše naslonjenosti na Boga, našega zaupanja Bogu.
Pripravil: p. Milan Bizant DJ, študentski duhovnik
Vir: www.sinaj.si
