Pravi moški je samo tisti, ki je v osebnostnem razvoju dosegel raven dobrega gospodarja z magnetnim centrom v območju svoje poklicanosti, kar je opisal Maurice Nicoll (Nicoll, M. 1996. Psychoogical Commentaries on the Teaching of Gurdjieff and Ouspensky. York Beach: Samuel Weiser Inc. 1996).
Obstajata dve vrsti dobrega gospodarja. Prvi je takšen gospodar, ki verjame v življenje in se lahko razumno sooči s svojimi življenjskimi zadevami. Drugi je pa takšen gospodar, ki se na svoje delo sicer dobro spozna, vendar ne verjame v življenje. Ne verjame, da ga bo življenje vodilo v tisto smer, kamor želi iti. Ima pač občutek, da življenje ni resnično, čeprav še naprej opravlja svoje dolžnosti. To pomeni, da vidi pravo vrednost stvari.
Moški potepuh se precej razlikuje od dobrega gospodarja, ne glede na to, ali imamo v mislih dobrega gospodarja kot moškega, ki verjame v življenje, ali kot moškega, ki ne verjame v življenje, a še vedno opravlja svoje delo. Ouspensky je rekel: "Med potepuhi boste našli mnogo umetnikov in pesnikov, ki prezirajo dobrega gospodarja, a so v resnici na veliko nižjem nivoju in nimajo nikakršnega občutka za odgovornost do česarkoli niti ne razumejo, kakšen bedak se pojavlja v njih. Vsi imamo bedaka v sebi."
Blazneži so politiki in duhovniki, ki menijo, da lahko oni sami spremenijo življenje, ljudje, ki pri uvajanju teorije v prakso ustvarijo še večji nered, ker ne računajo na višjo silo. To pomeni, da takšna oseba meni, da lahko vsakogar spremeni s pomočjo novih zakonov, in se ne zaveda, da je težko spremeniti človeka.
Hasnamus človek (besedo je izumil Gurdjieff in je perzijskega ali turškega izvora) je moški, ki je dovolj zvit, da vidi, da lahko pridobi moč z uporabo zvijače nad "navadnimi" ljudmi. Ouspensky je trdil: "Hasnamus moški so ljudje, katerih dobro počutje je odvisno od slabega počutja drugih ljudi." V času prisotnosti gospoda G. je naštel nekaj diktatorjev, ki so bili v resnici hasnamus ljudje. Takšni ljudje so vedno obstajali. Nekoč je nekdo vprašal Ouspenskega: "Ali je bil Napoleon hasnamus moški?" Nasmehnil se je in rekel: "Nisem poznal Napoleona osebno." Torej moramo sami najti odgovor. Se spomnite, da je Voltaire nekoč rekel, da obstaja zgodovina zločina? Predstavljam si, da če bi brali malo več zgodovine kot sedaj, bi enostavno videli, kaj hasnamus pomeni v zgodovinskem smislu. Seveda morate razumeti, da je hasnamus zgrajen v velikem obsegu ali v majhnem obsegu.
Bistvo pa je, da žene "maminih sinkov" razodevajo svojo vsestransko prizadetost in nepotešenost predvsem zato, ker njihovi možje ne premorejo lastnosti dobrega gospodarja, pač pa so običajni obotavljivci in mečkači.
Nasvet za posebno ambiciozna dekleta in žene: med študijem in delom morajo vsestransko (za)blesteti, da se bodo zanje zanimali kvalitetni moški
Zakaj mnogi "zreli" ljudje životarijo brez spolne ljubezni?
Ker niso osebnostno dozoreli; njihov razvoj so ovirali "strupeni starši" (Forward, 2001), ki so pri nas tudi posledica tragičnih zgodovinskih dejstev. Te je opisala Alenka Puhar v svoji znameniti knjigi Prvotno besedilo življenja. Zaradi nespodbudnega vzdušja se otroci ne morejo polno osebnostno razviti, zato ostanejo nezreli (nevrotični) in seveda v življenju neuspešni oziroma po E. Frommu neproduktivni. Produktivno življenje je dejansko namenjeno le tenki plasti ljudi, ki imajo osebnostno zrele starše in obiskujejo elitne šole. Takšne pogoje pa danes v Evropi omogoča edino aristokracija, ki v elitnih šolah spodbuja otroke, da dosežejo solidno izobrazbo in vrhunsko mojstrstvo v poklicu ter sposobnost za vodenje. Družba se namreč deli na tenko plast "ukazovalcev" in debelo plast "ubogljivcev".
Med dolgoletnim psihoterapevtskim delom z "maminimi sinki", njihovimi ženami in starši sem ugotovil, da je za njihovo urejanje (osebnostno zorenje) tradicionalna psihoterapija popoln nesmisel. Nedozorelega "fantka" je namreč nujno treba napraviti za možaka, to pa je možno doseči zgolj v dolgotrajnem procesu (pre)vzgoje v posebnem programu, podobnem, kot sem ga sam oblikoval v 40-letnem delovanju. In kateri so pogoji za uspešno terapijo?
Glavno pri "dvigu" je graditev partnerstva, kar je težko zaradi implikacij feminizma. Malo kateri nevrotik se zaveda usodnosti nevroze (osebnostne nezrelosti in patološke strukture karakterja), še redkejši pa so, ki se zares odločijo za spremembo (prevzgojo) in odločenost, da se bodo posvetili radikalni psihoterapiji in osebnostni preobrazbi z mnogimi dejavnostmi, ki vsaj za silo omogočijo postopno dohitevanje uspešnejših vrstnikov.
Rezultati psihoterapije nevroze so zelo slabi, tako slabi, da v slovenski strokovni in poljudni literaturi še noben psihoterapevt ni opisal niti ene uspešno zaključene psihoterapije. Brez samohvale: moram zapisati, da so edini objavljeni nesporno pozitivni rezultati - na žalost - v mojih publikacijah in poročilih. Edini zares uspešen rezultat pa sta zakonca Perko.
Prave moške bi bilo možno oblikovati v terapevtskem programu
Izkušnje kažejo, da je moški pripravljen zelo zahteven terapevtski program sprejeti edino v hudi stiski. Ampak, kako priti do korektnih, se pravi vsestransko uspešnih (pre)vzgojiteljev?
To je osrednji problem, saj še za državne voditelje ni "pravih" moških, še manj pa jih je za področje (pre)vzgoje, saj nas, kot sem že napisal, antropologija uči, da se je "pravi" moški oblikoval edino v plemenski ali patriarhalni skupnosti, ki jo je vodil moški po mehanizmu vertikalne avtoritete. Teh pogojev ni več. Jaz sem denimo razmeroma uspešen, ker sem se oblikoval v sorodnih pogojih, predvsem kot mlad partizan pod komando in osebnim zgledom zelo urejenih in hrabrih partizanskih komandantov.
In kakšne so možnosti nevrotične ženske - matere, da se izmuzne iz moreče osamljenosti in da ne bo ustvarjala maminih sinčkov? Kako ven iz brezupne spolne zagate?
Trije osnovni antropološki zakoni opredeljujejo bistvo človeka v tej civilizaciji:
- Spolnost je najmočnejša sila, ki poganja naše življenje, zato je tudi najboljši kazalec človeške narave, ki se razodeva v naslednjem dejstvu: osebnostno zrel moški vzpostavi z zanj zanimivo žensko najprej odnos človeka s človekom - in če sta si vzajemno privlačna in oba sposobna za celosten odziv, zlahka dvigneta odnos na raven erotike in spolnosti.
- Človek se po obdobju pubertete lahko uspešno osebnostno razvija edino v tvorni ljubezenski zvezi (partnerstvu), saj je edino spolni partner vitalno zainteresiran in tudi kompetenten, da svojemu sopotniku zrcali svoje doživljanje morebitnih njegovih nerodnosti, ki jih ta skuša odpraviti, če je res pripravljen živeti v tvornem partnerstvu. Kakršnokoli odstopanje od tega načela človeka vodi v nevrotično ali celo odklonsko (psihopatsko) vedenje.
- Dostojanstven moški se ne pusti "komandirati" od osebnostno nezrele in s histeričnim feminizmom obsedene žene (zlasti če ga je "ulovila" z nenadzorovano kontracepcijo), pač pa se ji umakne in se poda na pot "odsotnega moža in očeta" (in nihče v tej civilizaciji ni kompetenten, da bi ga pobaral, zakaj je to storil), zapuščena žena pa ostane osamela in označena do smrti, da ni bila dovolj zrela, da bi dobila in obdržala moškega.
Šole za ugrabitev v zakonu naveličanih moških
Fenomen "odsotnega moža" je seveda reaktivno, ampak zato tudi naravno in najučinkovitejše (pre)vzgojno (in tudi psihoterapevtsko) sredstvo za (pre)vzgojo in psihoterapijo žensk, ki so obsedene s histeričnim feminizmom, pa tudi za preventivo nespametnega ravnanja nadebudnih mladenk. To sredstvo zelo uspešno uporabljam že več kot 30 let.
To pomeni, da je vsak osebnostno zrel mladenič in mladenka v ljubezenskem odnosu in zanosu. Tisti, ki ni, dejavno razodeva svojo nezrelost (nevrotičnost), saj ni sposoben za celostno življenje, ki človeku omogoča, da se vsestransko razvija in plemeniti.
Sodobna in osebnostno zrela ženska seveda mora obvladati tehniko zapeljevanja, zato gre na resen zmenek le pod pogojem, da kandidat nekje rezervira apartma za štiridnevno srečanje, seveda po knjigi Your long erotic weekend (Holstein & Taylor, 2004), kajti biti mora zelo zanimiva, da se moški ne začne ob njej že drugi dan dolgočasiti. To pomeni, da bi se morala v "Šoli za ženske" tako izuriti, kot so se ženske v stari Heladi, ki so dobile licenco za življenje z moškim šele, ko so uspešno zaključile program tempeljske prostitucije. To pomeni, da nam ni treba skrbeti za izvirnost, saj lahko uporabimo izkušnje stare Helade in predkomunistične Kitajske.
Ostane pa še en problem: Kako naj ženska, stara 26 in več let, ki je bila tako zelo nerodna, da ji ni uspelo dobiti trajnega moškega, uresniči svoj poglavitni življenjski cilj (da ne ostane "ovela tetica"), da dobi perspektivnega moškega? Problem je komaj rešljiv, kar sem spoznal pri dolgoletni obravnavi samskih deklet, ki so še pri tridesetih nedolžne (!). Izhod vidim v ustanovitvi posebne "Šole za ugrabitev v zakonu naveličanih moških". Takšnih je po moji presoji po 45. letu več kot polovica. V to šolo, ki sem jo pripravljen ustanoviti, se bodo lahko vpisale samo razmeroma bogate samske ženske, ki premorejo vsaj trisobno stanovanje (še bolje hišo) z opremljeno delovno sobo za kandidata, kajti nujno je upoštevati tudi okoliščino, da se moški, ki zapušča ženo, ne bo preselil iz hiše v najeto garsonjero, razen seveda za eno noč... Za posebno ambiciozna dekleta in žene pa svetujem, da preko ženskih (nevladnih!) organizacij oblikujejo posebne "šole za ženske", v katerih se bodo ženske ozavestile, da morajo med študijem in delom vsestransko (za)blesteti, da se bodo zanje zanimali kvalitetni moški, kajti edino v tem kontekstu dogajanj lahko ženska izbere perspektivno "žrtev", sicer pa mora biti zadovoljna, če dobi neustreznega oplojevalca.
dr. Janez Rugelj, dr. med.
