To je tudi v svetovnem festivalskem merilu redka in dragocena posebnost, ki Festivalu Maribor daje dodatno težo in pomen. Veseli nas, da vse več domačih in tujih obiskovalcev ter glasbenih strokovnjakov prepoznava to neprecenljivo posebnost festivala, ki bo čez dve leti ena ključnih osi programa Evropske kulturne prestolnice.
DVORANA UNION
6. Dan - Sreda, 8. september 2010, ob 11:00
Jutranje refleksije 3: V VRTINCU STRUN
Komorni godalni orkester Slovenske Filharmonije,
Anthony Marwood – vodstvo in solo violina
Spored:
Nenad Firšt: Noviteta “Tolmuni” za godalni orkester (pisano po naročilu Festivala Maribor)
Felix Mendelssohn Bartholdy: Simfonija za godala v g-molu št. 12
***
Robert Schumann (koncert za violončelo prir. O. Jopling za violino, godala in pavke): Koncert za violončelo v a-molu op. 129
Osvaldo Golijov: Zadnji krog (Last Round) za 2 godalna kvarteta in bas (1996) (1. stavek)
“Kakšna čustva so v teh melodičnih pasažah,” je zapisala Clara Schumann v svoj dnevnik, navdušeno opisujoč Schumannov koncert za violončelo. Leta 1850 napisano delo v velikem loku zaobide bleščave ognjemete, običajne za virtuozne koncerte 19. stoletja v prid bogatejše in pretanjeno čustvene glasbene govorice.
“Eno najčudovitejših del, kar jih je – čudovita glasba od prve do zadnje note,” navdušenja nad koncertom ne skriva tudi sloviti violončelist Pablo Casals. Njegovo mnenje gotovo deli tudi Anthony Marwood, eden najbolj čislanih violinistov današnjega dne, ki mojstrovino predstavlja v priredbi Orlanda Joplinga.
VELIKA DVORANA SNG MARIBOR
Sreda, 8. september 2010, ob 19:30
MNOŽICE
Orkester Festivala Maribor,
Richard Tognetti – vodstvo, solo violina
MEŠANI ZBOR – Choir of London
Jeremy Summerly – zborovodja
Avtor filma in fotografije: Jon Frank
Solisti:
Boris Berezovski - klavir
Eva-Nina Kozmus – flavta
SToP– Slovenski tolkalni projekt
Oblikovanje zvoka – Richard Tognetti
Asistent zvoka – Bob Scott
Tonski mojster: Danilo Ženko
Projekcija: Allcomb d.o.o.
Spored:
Richard Tognetti: Bitka za množico (praizvedba )
Richard Tognetti: ‘Mošanje’; Koral; Dež (praizvedba )
Jean Sibelius: Smrt: Prizor z žerjavi (iz Kuoleme op. 44)
George Crumb: »Kosti in flavte« iz Črnih angelov
Morton Feldman: Počasni valček iz »Treh glasov«
Richard Tognetti: Ekstaza (praizvedba )
Franz Schubert: Simfonija št. 8 v h-molu »Nedokončana« (1. stavek)
Brett Dean: Razkropitev (2001)Claude Debussy: Siringa
Dmitrij Šostakovič: Allegretto (Polka) za godalni kvartet (po Polki iz baleta Zlata doba)
Richard Tognetti: Zvonovi (praizvedba )
Tradicionalna islandska (prir. Stearne): Fagurt er í Fjör?um
Jean Sibelius: Smrt: Prizor VI (iz Kuoleme op. 44)
Jón Leifs: Kvartet III, op. 64 – »El Greco« (4. stavek)
Richard Togneti: Vlak (praizvedba)
Frédéric Chopin: Nocturno št. 7 v cis-molu op.27 št.1.
MNOŽICE
»Medtem ko se naša stara prepričanja majejo in izginjajo in vtem ko stari stebri družbe drug za drugim popuščajo, je moč množice edina sila, ki je nič ne ogroža in katere prestiž vztrajno narašča. Doba, v katero bomo vsak hip vstopili, bo v resnici Doba množic.« – Gustave Le Bon, 1896.
Kaj občutimo kot del množice? Je to strah ali občutek oblasti? Ali se izgubimo ali najdemo svoj resnični jaz? Ali je množica horda, nevedna masa nerazmišljujočih bitij? Ali je inteligentno telo, sposobno miselnih procesov in invencije, ki je posamezniki sami ne bi bili sposobni?
Veliko časa našega življenja preživimo v množicah: ko gremo na nogometno tekmo ali poslušamo koncert, ko v času prometne konice prečkamo cesto, ko molimo, žalujemo, protestiramo ali praznujemo, pogosto delamo to kot del množice. Povezujemo se z drugimi ljudmi, s katerimi čutimo nekaj skupnega: vsaj začasno zgradimo skupnost, četudi je to – v primeru izgredov ali plenilske množice – včasih le konstrukcija, ki hlepi po destrukciji.
Množica preučuje značaj množice v njenih manifestacijah tako v človeškem kakor v naravnem svetu. Elias Canetti šteje dežne kapljice med mnoge naravne pojave, ki lahko postanejo simboli za mase, orkester pa kot eno od številnih človeških manifestacij množice. Če pogledamo šport, praznovanja ali pare, so to oblike skupnosti, ki združujejo ljudi s skupnimi nameni, obenem pa poudarjajo samoto in osamljenost ter neodvisnost, ki se pogosto naseli v srce množice. Fenomen množice – od odtujitve do večje človečnosti – se proučuje tako v mediju živih sil kakor pri njihovih slednikih.
Množica nas začasno zbliža, potem pa nas zopet raztrga vsaksebi. Da nam bežen pomen in prehodno skupnost. Topla je in sprejemajoča, obenem pa grozeča in prepovedujoča. Končno množica ni nič več in nič manj kot mi vsi.
Richard Tognetti
